sobota, 24. februar 2024

Zahodna Sahara III, prečenje puščave od Aousserda do Bir Anzaranea

z varnega Legleta se odpravimo na tretji del prečenja Sahare.

 Do sedaj nam je Sahara vzela eno gumo...
... ene kratke hlače in nudila obilo enkratnih doživetij in veliko lepot. 
V zgodnjem jutru se odpravimo na pot.
Takoj zagledamo kamele, še vedno se jih nismo dovolj nagledali.
Nekaj km iz Aousserda proti jugu krenemo s ceste na saharsko pisto. 
 Pričakovali smo, da je veter v prejšnjih dneh nanosil veliko peska na njo. 
V začetku je že tako kazalo.

Pista se je nato izravnala in vozili smo dalje. Po nekaj km se ustavimo pri ostankih prastarih grobišč. Pojavljala so se v velikem krogu ter različnih oblik.
Torej so tu v prastarih časih živeli narodi o katerih ne vemo nič ...
Pri nas se ustavijo Saharci z džipom in vprašajo, če rabimo pomoč. To je tu običajno.
 Če kdo kjerkoli stoji, se vsak ustavi, pozdravi in vpraša če je treba kaj pomagat. 
To spada k saharskemu bontonu.

Zdi se da kamele nimajo nič proti, ko se takole vozijo. Jamrati začnejo šele, ko se jim približamo.
Tu je običajno, da se kamele pasejo prosto in občasno jih gredo Saharci iskat z džipom. 
Včasih takšno iskanje traja tudi do mesec dni.
 Ampak vredno je,vsaka kamela ima za Saharce visoko tržno vrednost.
Zapustimo ta grobišča in zopet v širino puščave.
Kmalu najdemo tudi saharske bučke, ki prosto rastejo. 
Damjan pove, da jih imajo Saharci za zdravilo.
Ta pista velja za težje prevozno zaradi pogostih peskovnih nanosov.
 Kmalu sva opazila, da je res tako. Obstala sva v globokih kolesnicah, 
avto kljub 4x4 pogonu ni mogel splužiti količin peska.
 Do obeh osi sva obtičala v globokem pesku.
Poleg tega se je ugotovilo, da prednje vlečne kljuke ni možno namestiti,
 ker je notranji navoj pripravljen za manjšo. Ko smo razmišljali kako dalje,
 je pripeljal mimo španski džip. Odkopali smo zadnji kolesi in osvobodili obe osi,
 pa je nas hitro potegnil ven na trdnejšo podlago.
 Pomoč je prišla ravno ob pravem času. Džip je odbrzel dalje, mi pa smo si oddahnili.
Damjan je še dalje iskal poti primerne za naju. Najin avto je bil absolutno prenizek za današnje pogoje. Še enkrat sva skoraj obstala in še nekajkrat se je Lojze strokovno izzvil iz peščin.
 Zelo je napredoval v tehniki vožnje po mehkem pesku.
Nekje pred Bin Anzeranom po kakšnih 100 km prečenja, smo naleteli na cesto v gradnji. 
Potekala  bo od vojaške baze Gleibat El Foula pri mavretanski meji do Bir Anzerana. 
Z veseljem smo jo koristili na odsekih, kjer je bila že prevozna.Sonce je zahajalo, začel je pihati puščavski veter, mi pa smo bili še vedno globoko v puščavi.
Ustavili smo se sredi ničesar, odvrgli spodnjo zaščito karterja pri najinem avtu, ki nam je napol odpadla. Ni je bilo mogoče pričvrstiti nazaj, ker je bila preveč poškodovana od "pluženja" peska v puščavi.
 
Ob tem smo uživali v barvah sončnega zahoda.
V ravnini opaziš zemljino senco in tudi mi smo jo.
Utrujeni smo zaspali in naslednje jutro doživeli celo dežek v puščavi,
 kar celo minuto je komaj opazno rosilo.
In sedaj dalje do Bir Anzerana. Dogodivščine pa se bodo še nadaljevale...
Nov dan pričakujemo še vedno navdušeni nad bivanjem v puščavi.
________



Ni komentarjev:

Objavite komentar