petek, 23. februar 2024

Leglet

Leglet leži zahodno od vasi Aousserd, na vzhodu Zahodne Sahare. Področje sestavlja venec vzpetin visokih do 500 m, ki se dvigajo nad ravnico puščave. (naslovna slika).
Iz obmorskega mesta Dakhla se ena izmed cest vije v notrajnost zahodne Sahare proti vasi Aousserd,
 ki se nahaja blizu mavretanske meje. 
Okoli 200 km je te ceste in take daljave so nama postale že običajne.
V tej vasi je poleg bencinske črpalke in male trgovinice le nekaj hiš. 
Je pa zato velika vojaška postojanka.
 Na začetku ob tej cesti opaziva takšne posebne skulpture, ki pritegnejo oko.

Posamezne kamele nam prečijo cesto, kmalu pa zagledamo tudi velike črede kamel.
Cesta do Legleta je novejša, celo asfaltirana in nas udobno pripelje 
do izdatnega vodnjaka v mali ravnici sredi vrhov.
Tu prespimo v objemu puščavske tišine. 
Naslednji dan se zato spočiti odpravimo na pohod po okoliških vrhovih.
Najprej prečimo zapeskano dolinico...
...nakar se pričnemo vzpenjati, da pridemo do naslednje velike kamnite doline.
Seveda tu ni poti. Nekajkrat je strmina kar konkretna tako da malo poplezamo. 
Obema pasjima spremljevalcema pa pomagamo da splezata navzgor.
Pogled navzdol na peščeno dolino, ki smo jo prečili, nas prepriča,
 da smo že zelo daleč od našega tabora.
Opazimo drevo atil. Domačini narežejo vejice in jih uporabljajo namesto zobne ščetke.
Seveda smo morali to tudi poiskusiti in naši zobje so se kmalu belo bleščali. 
Nekaj vejic atila je tako šlo z nami.
Najvišji vrh nad Legletom je že pred nami.
Sedlo pod vrhom, kjer pokukamo na drugo stran puščave. 
Ničesar ni do obzorja.
Okno pod vrhom je zelo prepišno. Doseže pa nas internetni signal,
 ki ga spodaj ni bilo, tako da to lepo izkoristimo. 
Dva dni zapored smo bili ponovno brez povezave s svetom


Na vrhu pa piha tako močno, da se komaj obdržimo na nogah.
Pogled v dolino proti Aoussardu ter drugi skupini vzpetin je zaradi močnega vetra malo meglen.
( še isti dan smo puščavski prah začeli pošiljati proti Evropi 😊)
Sestopili smo po lepi kamniti dolini na drugi strani vzpetine.

Vmes najdemo vodo ujeto v kamniti kotanji. Domačini to imenujejo gelta.
V poznem popoldnevu je že pošteno vroče, ko stopamo nazaj po peščeni dolini. 
Naš pohod je trajal kakšne štiri ure in premagali smo približno 500 višinskih metrov.

 Barve pokrajine v zahajajočem soncu...

...ter zjutraj, ko jih sonce zopet obsije. 
Mi pa se odpravimo na drugi del piste, ki nas bo peljala v brezpotja velike puščave.
___________________


Ni komentarjev:

Objavite komentar