Konj med oblaki...

Izhodišče: Lučka Bela nad Podvolovjekom
Čas: 9 ur

Iz Lučke Bele se steza strmo vzpenja proti Korošici. Temperatura je bila prijetna za hojo, kakšnih 8 stopinj Celzija, vendar je bilo zaradi toplote zemlje še vedno prijetno klub mokroti in veliko vlage v ozračju.
Malo po začetku vzpona smo si preventivno sanirali začetek enega žulja, nato pa je šlo spet normalno navzgor. Ja strmo pa je res, to vedno pozabiva do naslednjega vzpona!

 Pot so nama krajšali takšnile prizori iz narave...Midva sva v tem kamnu videla kamnito srce.

Rosne kapljice so se bleščale v prvem jutranjem soncu na drevju, travah in nama popestrile strmo pot.

Vremenoslovke-Bodeče neže so bile zaprte.., hm, pa menda težki oblaki le ne bodo vsuli svojega tovora na naju.

Na ravnici Stare Štale je presihajoče jezerce v katerega priteka naš najvišje ležeči potok. Tokrat je njegovih slapov bilo manj oziroma jih skoraj ni bilo. Na ravnici pa so si domači prebivalci  uredili bolj ali manj domiselno domovanje.  Nastala je prava naselbina velike kolonije svizcev.

Pod Dedcem sva zavila proti Presedljaju in ker ne slediva vedno markacijam, sva spet poiskala samo najino stezo dalje. Med malico so se nama poskušale pridružiti tudi domačinke, ki so bile na poletni paši in s tem za sočno pašo prikrajševale gorsko divjad.

In prišle so res čisto od blizu pogledat, kaj imava užitnega za pojest...Mogoče pa so si le zaželele najine družbe? Ampak midva imava rada pri jedi mir, zato sva jim pokazala pot naprej.

Na levi strani doline sva neprestano gledala Konja in čedajle bolj je nama bilo jasno sva  zopet izbrala eno turo, ki ne bo tako množično obiskana.

Se ve zakaj, ker je potrebno večkrat dol in zopet gor in to vedno zelo strmo.

Čez vrh Konja so se dvigovale ter spuščale meglice in ga občasno popolnoma zakrile.

Po štirih urah in pol ter po nekaj klinih in zajlah sva dosegla vrh in razgledi so bili pričakovani: taki megleni, da se ni videlo nič. Torej dan primeren za tiste, ki jih je strah prepadnih globin, ki zevajo občasno na vsej najini poti.

Vrh se ni spremenil od zadnjega obiska in ker ni bilo kaj videt, ga ni bilo težko hitro zapustit. In nato zopet strmo navzdol....

Še nekaj impresionističnih posnetkov meglic sva naredila....

Poslikala nekaj rožic....

...ki pa jih ni letos v tem času veliko. Mar je suša prizadela tudi visokogorje? Pa saj je v hribih bilo kar nekaj neviht.

S Konja se vije steza navzdol proti Presedljaju, nato pa zopet zelo navzgor nazaj proti Korošici in Dedcu. Seveda zaradi takih ostrih vzponov in spustov taka tura ni posebno privlačna za množice novodobnih planincev. Celo midva sva razmišljala kje bi 'potegnila' bližnjico direktno iz Presedljaja v dolino Lučke Bele, ki sva jo neprestano gledala pod seboj. Ampak mnoga leta hribolazenja so nama poleg kondicije pustila tudi razum, ki je naju opozarjal, da direkten spust navzdol ne bi bil niti lahek, niti enostaven predvsem pa bi nama dan postal prekratek...

Tako sva najino pot pridno nadaljevala po isti poti nazaj  proti izvirom Lučke Bele. Ponovno sva 'odkrila' naravno okno nad potočki, si zamislila najmanj že 100-tič,  da bova tu enkrat za nekaj dni taborila...., seveda bova ....

Mesto za najin šotorček še vedno čaka. Tudi vode in gorskega miru je tukaj še vedno v izobilju.

Z mislimi na možnost prijetnega taborjenja tam nekje v prihodnosti sva zadovoljna zaključila najino planinsko pot....