Kopaonik, Pančičev vrh

 

Pot: smučarski center Kopaonik, Pančičev vrh, Veliki in Mali Karaman, Vučak ter nazaj

Čas: okoli 6 ur, 12 km in okoli 800 višinskih metrov.  

 

 Smučarski center Kopaonik je ogromen in se še širi. Je dosti velikih hotelov in apartmajskih hiš, 

pa kljub temu gradijo še nove nastanitvene kapacitete. Je tudi veliko lepih in dolgih smučarskih prog,

ob katerih so moderni snežni topovi. Imajo pa tudi dobre snežne razmere, saj se smučišča rastezajo med 1700 in 2000 m nad morjem. O obilici snega, pričajo tudi palice ob cesti, ki so visoke več kot tri metre. 

 

V tem času zaradi vetrovnega vremena skoraj  ni bilo obiskovalcev. 

Od ski centra vodi nekaj pohodnih poti na najvišji Pančičev vrh (naslovna slika).

Izbrala sva najbolj desno smer, da sva lahko prehodila lep krog prek najvišjih vrhov Kopaonika, s tem da sva prečila do izhodišča delno tudi po brezpotju preko strmih gozdnih globač. 

 

Vreme je bilo spremenljivo vetrovno, megleno, delno sončno ali pretežno oblačno; 

za kratek čas je na naju spustilo tudi ledene snežinke. 

Pančičev vrh (2016 m) zaseda vojska, prepovedano je tudi fotografiranje od blizu.

 Pa sva to upoštevala. 

Sestopila sva po drugi strani vrha in se preko smučišč podala čez pobočja porasla z borovničevjem.

Pa sva se najedla še borovnic, saj jih tukaj očitno letos ni nihče pobral. 

Kljub trudu sva jih večino pustila tam za morebitno zimsko bero.

 

Pogled nazaj na Pančičev vrh. 

 

  

Na Velikem in Malem Karamanu (1936 m) so postavljene malo manj ali bolj moderne koče.

Pogled navzdol so zakrivale megle.

Nazadnje sva se povzpela še na Vučak (1936 m)...

... ter sestopila nazaj na izhodišče.

Razmišljava, da ne bi bilo slabo kakšen zimski teden preživeti tudi tukaj.

S smučmi seveda.

 

____________

 

 

Meandri Uvac

 

 Razveselila sva se, da je zahodna Srbija bolj gorata kot sva predvidevala. 

Tudi temperatura je kazala na to, da sva v sredogorju. Zjutraj je bilo od 0 - 3 stopinje, 

čez dan pa samo do 10 stopinj. Bril je tudi mrzel veter, pa sva zato bila oblečena čisto zimsko, 

tako kot domačini. Geografsko je tu Dinarsko gorstvo. 

 

Dejansko so tu gozdnate planote, planine in vrhovi hribov do 1800 m. 

Ta del Dinaridov tvorijo planine Tara, Zlatibor, Zlatar, Giljeva in Pešterska planina.

Vse planine so precej turistično oziroma kulinarično naravnane. 

Izredno veliko je restavracij in tudi manjših hotelov, vse delajo tudi v oktobru, čeprav ni več ne poletne sezone, zimska pa se še tudi ni začela. 

Zadnja  Pešterska planina je manj turistična. In tu so tudi lepi meandri reke Uvac.

  

Vse zavoje reke je težko videti. Najbolj se dajo opazovati iz "vidikovca", ki se imenuje Molitva. 

Blizu njega pripelje asfaltna cesta.

 

V stenah teh meandrov živi jata beloglavih jastrebov. To je največja jata teh jastrebov na Balkanu.

Tudi midva sva jih dolgo opazovala kako mojstrsko jadrajo med pečinami nad reko.

Razglednih točk za vpogled na meandre je kar nekaj. Obhodila sva večino...

... nato pa sva se odpeljala dalje proti Novemu Pazarju. Mesto je zanimivo ker tu teče še vse po starem. Glavna cesta skozi  mesto je bila nabito polna, promet v ritmu 'slow motion'. Nihče se ne razburja, 

ko se avto ustavi na križišču, da se voznik na kratko pogovori z znancem v drugem avtu. 

Midva pa sva se na ta način tudi v praksi učila potrpljenja, ki nama pride pogosto prav izven EU.

 

Zanimiv je bil tudi pogled skozi okno avta. Na eni strani je bil dober kilometer stanovanjskih blokov,

 na drugi stani ceste pa enako dolgo pokopališče. Zdelo se nama je zelo priročno.

Podobno so pri nas v Vojniku zgradili varovana stanovanja zraven pokopališča.Še bolj priročno.Pri mestu Sijenici in Novem Pazarju sva začasno zapustila gorski planotasti del Srbije.

 

___________________

 

Srbija: Nacionalni park Tara, vrh Janjac, Zlatibor

 

V NP Tara lahko vstopiš s severne strani iz Bajine Bašte ali z južne strani od Mokre gore.

 Midva sva se zapeljala v park s severa. Pred tem sva si ogledala še akumulacijsko jezero Peručac. 

Jezero je nastalo z zajezitvijo reke Drine. Na njem so številne plavajoče vikend hišice. 

V tem času ni turističnega vrveža, pa sva se lahko mirno sprehodila ob njem in opazovala

ustvarjalnost in domiselnost graditeljev malih hišk na plavajočih ploščadih.

 

Tukaj obiskovalcem ponujajo tudi vožnjo s čolni za ogled kanjona Drine.

NP Tara se nahaja na visoki gozdnati planoti na višini med 1000 in 1600 m nad morjem. 

V središču parka  se nahaja akumulacijsko jezero Zaovine, ki je potopilo globoko dolino,

 ki jo je v planoto zarezala reka  Beli Rzav. Jez so zgradili okoli leta 1980.

Jezero ima veliko dolgih zalivov, zato ga je nemogoče od koderkoli videti v celoti razen iz zraka. 

Ob enem od njegovih zalivov sva našla miren prostor za prenočevanje. 

V narodnem parku, kakor tudi v celotni Srbiji, je brezplačno kampiranje ( free camping) in prenočevanje  na prostem dovoljeno povsod kjer ni izrecno prepovedano.

 

Še prej pa sva nahranila devet enomesečnih psičkov, ki jih je nekdo odložil v zasilno hišico. 

V deželah južne Evrope in Male Azije sva pogosto opazila zapuščene pasje ali mačje mladičke,

 zlasti ob vodnjakih ali podobnih javnih prostorih, kjer se ljudje pogosto ustavljajo. 

Zgleda da problem odvečnih živali rešujejo na tak način. Nekateri očitno tako najdejo nov dom, drugi pa izginejo na naraven način. 

Midva tega še nisva navajena, zato bi najraje pobrala vseh devet prisrčnih kužkov 

in jih naselila na svojem posestvu.    

NP Tara je prepreden z mnogimi ozkimi in večinoma asfaltnimi cestami, ki povezujejo raztresene naselbine po celotnem parku. 

Široka cesta vodi tudi preko vsega parka od Bajine Bašte pa do Mokre Gore, 

zato je park v sezoni dobro obiskan. Sva pa tudi midva srečala japonske turiste,

 ki so se ustavili pred trgovinico s spominki, čeprav so tukaj dnevi že precej hladni.  

  

Naslednje jutro sva se odpravila na enega od številnih planinskih vrhov v Parku in sicer na Janjac.

 Ozka asfaltna cesta te pripelje do zadnje vasi Gornje Karaklije.

 Tu sva opazovala stare hiške, delno obnovljene in stare prebivalce, ki še vztrajajo tu s svojo čredo ovac. Do te vasi elektrika še ni napeljana, je pa že blizu.

 Pančičeva omorika je izredno lepa in posebna vrsta smreke ( na zgornji sliki) je v parku avtohtona in jo je mogoče ponekod najti v strnjenih sestojih.

 

Vrh Janjac (1473 m) je lep razglednik na meji med BIH in Srbijo. 

Žal za naju tokrat ni bilo lepega razgleda, ker so se ravno ta dan preganjale megle in meglice.

Pogled po širnih travnatih poljanah, ko sva sestopala z vrha, je nadoknadil razglede v daljavo,

 ki so nama manjkali.

Zanimiv je nama bil še kanjon Beli Rzav, slikan je le od zgoraj. 

Tudi tu se potrebuje kakšne dve uri hoje v eno stran. Sicer nad njim vodi tudi makadamska cesta,

 ki pa ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi jo prevozila.

Tu v Srbiji sva tudi obnovila najino znanje cirilice in več sva brala bolje nama je šlo.

Posebnost so se nama zdeli tudi grobovi umrlih svojcev, ki so večinoma kar na vrtovih ob hiši 

ali na travniku za nekaj sosednjih družin. 

Čez TN Tara se lahko zapelješ v celoti in tako sva storila tudi midva. 

Iz nacionalnega parka sva se odpeljala v mestu Mokra gora .

 Sledilo je mesto Zlatibor. Mesto je kot nekakšno malo gorsko mesto in za mnoge zelo privlačno kar dokazujejo tudi množice ljudi v njem. Ima park z Velikim kolesom, majhno jezero z nočnim lightshowom ter Gold gondolo. To je dolga panoramska gondola, ki te nato zapelje daleč čez sosednje griče na najvišjega med njimi. Vsa ta pestra turistična ponudba naju ni pritegnila, sva pa ugotovila, da zelo uspešno prodajajo meglo, saj so v osmih mesecih imeli kar milijon nočitev v mestu (to sva prebrala). 

Zato sva se že pred večerom odpravila na počitek ob mirno rečico za mestom.

Jutri se bova pomaknila še malo bolj na jug.

 

_____________
 

Pot do Srbije

 

 

Slavni ruski pisatelj Lev Nikolajevič - Tolstoj je v eni od svojih knjig napisal, da se vsako potovanje prične enako. Dva dni si še z mislimi na izhodišču oziroma doma, tretje jutro pa tvoje misli preskočijo na cilj potovanja in domišljija prične zidati gradove v oblakih. Približno tako je zapisal.

Verjetno to tudi bolj ali manj drži. A pri naju se gradovi v oblakih zidajo že skoraj takoj, ko sedeva v avto.

 

V prvih dneh je naju spremljalo zlato sonce in prekrasne barve sončnega zahoda.

 Izven sezone ni množic turistov, ceste so skoraj prazne. Z jadranske magistrale sva se usmerila prek Dinare v Bosno in Hercegovino ter jo dosegla pred Buškim jezerom. 

Edini zastoj sva na kratko preživela le zato, ker sta naju v presledku petih minut ustavili dve policijski patrulji na izhodu iz mesta Knin. Malo so pregledali avto, preverili dokumente in nama zaželeli srečno pot. Prijazno in vljudno. Očitno kontrole okoli šengenske meje dobro delujejo.

 

Sledila je nama zelo ljuba pokrajina hercegovskih polj z vencem gora v ozadju.

 

Kmalu sva ugledala jezero Blidinje ter dvatisočak  Pločno v ozadju.

Prenočila sva v prijetnem in mirnem okolju, kar v teh krajih ni težko najti. 

 Čeprav je na zadnjem prenočevanju v Bosni kazalo, da mogoče noč ne bo mirna. 

Mimo najinega lepega prostora za nočitev sta se zapeljala lovska čuvaja v terenskem vozilu.

 Ko sta se čez nekaj minut vrnila, sta se pri nama ustavila in nama pokazala kratek video na katerem sta bila dva medveda. Posnela sta ju na travniku, ki je bil kakšnih 50 m nad nama. 

Opozorila sta naju naj imava te sosede v mislih in nama zaželela mirno noč. 

Po krajšem razmisleku sva ugotovila, da ni razloga za strah in res je bila tudi ta noč mirna in spokojna. 

Kljub opozorilu, da nisva sama tod, sva občudovala prelepo kuliso planine Čvrsnica. 

Medvedov nisva iskala in tudi videla ne, če so oni gledali naju, pa ne veva.

 

 In tako sva vstopila v Srbijo na mejnem prehodu pred Bajino Bašto. 

Tudi ta mejni prehod je bil prazen in obmejni organi so naju spustili čez brez vprašanj,

zaželeli so nama le dobrodošlico. Počutiva se torej tukaj zaželjeno in to pri nama nekaj šteje.

 

__________

 

Panos in Stapina (Velebit)

Pot: Jadrina poljana, Jelova ruja, Panos, Stapina, Jadrina poljana

Razmere: po označenih poteh, ki pa so mestoma zaraščene ter občasno težko sledljive

Čas: skoraj 10 ur 

 

Starejši sin nama je že vrsto lep priporočal ogled Panosa ter del Velebita nad Baškimi Oštarijami.  

Tako sva za drugi dan najinih pohodov izbrala daljšo krožno pot čez dva prelepa vrhova : Panos in Stapina. Na najini aplikaciji je bila pot od Jadrine poljane do Panosa označena kot markirana pot, od Panosa čez Stapino in nazaj pa kot označena pot Via Adriatica. To daljšo krožno pot sva lepo opravila, toda z iskanjem prave steze sva se kar malo zamudila.V dolini proti Jelovi ruji pa naju je spremljalo še močno rjovenje in zavijanje živalskega sveta. Kljub vsemu pa naju samotne poti Velebita vedno privlačijo in kot začarana se znova in znova vračava v to pokrajino. 

 

Zjutraj okoli sedme ure sva si oprtala rukzaka po tem ko sva izmerila zunanjo temperaturo 3 stopinje Celzija na višini približno 1000 m. Uživala sva v hoji v svežem jutru.

 

Pot z Jadrine poljane proti Jelovi ruji je na začetku zelo lepo označena in lahko sledljiva.  

V začetku prav lepo preči bukove gozdove. 

Po kakšni uri hoje pa je steza postajala vsebolj zaraščena in slabo vidna.

Obledele markacije so redke, steza pa tu in tam enostavno izgine. 

Orientacija je bila zahtevna. Na približno pol poti (Velika Poljana) je naju razveselil 

travnat vrh s pogledom v dolino.

Večkrat sva pogledala tudi nazaj na najino Visočico, ki sva jo osvojila včeraj.

V drugem delu poti pa je stezica skozi bukov gozd postala popolno nesledljiva ter zaraščena z mladimi drevesci. Kot dodatek orientacijskim težavam sva zaslišala rjovenje vsaj dveh živali, 

ki je prihajalo z brega nad nama. Glasove rukanja jelenov poznava, ampak to kar sva poslušala, je bilo podobno rjovenju medvedov in ne rukanju. Lojze me je prepričal, da to nima veze z nama, 

pa sva nadaljevala v najini smeri kljub dejstvu, da rjovenje ni in ni hotelo ponehati. 

 

Z zaraščenega in z muko prehodnega gozda sva končno le ugledala novo gozdno vlako, 

ki naju je rešila, saj je potekala v najini smeri. Ta pa se je priključila v lepo gozdno cesto,

 ki naju je pripeljala do Jelove ruje, kjer stoji stara gozdarska koča.

 Rjovenje jelena ali medveda je končno ponehalo, le še eden se je oglasil z nasprotnega brega. 

Potem je bil zopet mir in tišina in po orientacijskih težavah sva se razveselila  lepe ceste proti Panosu.

Dovolj sva imela zaraščenih poti, težke orientacije in rjovečih opazovalcev dol z brega.

 

 No kasneje, ko sva zopet dobila internetni signal, sem na vsemogočnem spletu prebrala, 

da je v septembru paritveni čas jelenov in da se močno oglašajo. In Lojze je zopet imel prav. 

Na cesti proti Panosu sva zagledala staro tablo, 

ki je nekomu služila kot tarča za preizkus strelskega znanja.

Skalnat vrh Panosa je bil že tik pred nama.

Na Panosu so razrušeni ostanki vojaških objektov na površini in pester labirint 

podzemnih hodnikov in prostorov v kamnitem podzemlju. 

Škoda da ni tukaj planinske koče, kajti razgled je čudovit. 

Naju je zato bolj kot vojaška zapuščina fasciniral prelep pogled na Pag in ostale otoke.

Panos (1258 m) se ne more ponašati s svojo višino, lahko pa se s prečudovitim razgledom.

Posnela sva en kratek video, ki pa ne more docela prikazati čudovitega razgleda.

  

 S Panosa sva nadaljevala najino pot proti Stapini. 

Pot od Panosa do Stapine je označena kot Via Adriatica in je za spremembo dobro označena 

ter zato tudi lepo sledljiva. Večino časa poteka skozi bukov gozd.

Po poti sva opazovala edinstvene skalne skulpture, ki sta jih oblikovala dež in veter.

Najlepši pa je velik in visok balvan Stapina proti kateremu vodi najina pot (slika spodaj).

Pokrajina tu naokrog Stapine je prav tako vredna ogleda.

V dolini pod Stapino je Tatekovo zaklonišče, manjša kočica s pečjo na drva in pogradi. 

V bližini je tudi pitna voda. 

Od zaklonišča dalje  se je pot obrnila navzgor in vodi do Velikega Rujna. Po njej sva pred leti že hodila.

 Tokrat  sva z nje krenila v levo proti Dalmatinskim vratom ter nadaljevala 

proti najinemu izhodišču nad Jadrino poljano. Tudi ta del poti je označen kot Via Adriatica, 

vendar je steza v tej smeri postala zopet manj sledljiva in ponekod zaraščena. 

Markacije pa so bile tukaj lepo vidne.

Steza se povzpne do Dalmatinskih vrat nato pa se spusti navzdol ter priključi slabi gozdni cesti,

 ki vodi proti Jadrini poljani in najini točki, kjer sva zjutraj začela hoditi. 

Na tej lepi krožni poti z mnogo presenečenji sva prehodila 21 km ter nabrala okoli 1300 višinskih metrov. 

  Medvedi oziroma jeleni so poskrbeli, da ta sončni dan ne bo tonil v pozabo. 

Velebit pa je nama vedno presenetljiv, edinstveno samoten in prvinsko lep.

 Še se bova vračala.

 

___________