Menina planina

Pot: prelaz Lipa, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj 

Čas: okoli 7 ur s postanki

Ponoči je zapadlo nekaj novega snega pa sva zato hotela preverit debelino snežne oddeje malo višje. 

V nižinah je ponovno le deževalo in tako doma snega nisva imela. 

Tudi na Lipi, kjer sva parkirala, snega ni bilo. Prvo belino sva dosegla na višini 900 metrov.

Ko sva se povzpela do planote in izstopila iz gozda, sva prišla do bolj konkretne snežne oddeje.  Planina je bila zdaj že lepo pobeljena ...

... cesta rahlo poledenela ...

... in bilo je spet lepo črtati stezico v neokrnjeno belino.

Prejšnjo noč je pihal močan severnik in lepil sneg le po eni strani dreves ter delal zamete povsod, 

kjer mu je bilo to ljubo.

Do Biba planine sva sama delala gaz takoj za lisičjimi sledmi.

Opazila sva znano drevesce, ki sva ga takoj fotografirala ... (slika zgoraj)

 

... in doma poiskala sliko istega drevesa, ko je bilo tu več kot meter snega. Takrat je bila vrtača za njim popolnoma zravnana in Menina planina dostopna le s smučmi. 

Upava, da bova še kdaj v prihodnosti imela to prednost, 

da bova tukaj vlekla svežo smučino čez vse planje te obsežne planine.

Ko sva bila pred kočo na Menini planini je za nama prihrumel avto, 

katerega šofer je očitno našel svoj užitek v vožnji čez zamete ali  po travnikih, 

kadar so bili zameti zanj previsoki. Tudi zaradi takih srečanj imava raje višjo snežno oddejo.

V koči je bilo prijetno toplo. 

Spet sva srečala znane obraze tistih, ki obiskujemo naše gore in planine tudi preko zime. 

Bilo pa je videt tudi nekaj novih in mlajših pohodnikov, kar je zagotovilo, da raste generacija,

 ki bo podedovala naše poti, ko se bomo mi umaknili s te scene.

Menina  naju nikoli ne razočara. 

 

Vedno je prelepa, mirna z idiličnimi prizori narave pa čeprav je včasih tudi vetrovna ali meglena, 

da komaj najdeš pot med snežnimi zameti. Tokrat sva lahko pot opravila brez smuči.

Ko bo padla nova pošiljka snega, bova gotovo spet tukaj.

 

________________