Sončni dnevi ob Istrski obali so naju zvabili tudi na kratko seanso v vodo.
Ugotavljala sva, da ima morje kakšnih 16 stopinj, tako "na uč".
Znan je po starem rimskem kamnolomu; najstarejšem v Istri.
V tem kamnolomu so rezali kamnite bloke za gradnjo puljske arene in tu so pridobivali material za mnoge lepe antične kipe, reliefe in druge umetnine.
Čudila sva se kako natančno so izrezani skalni bloki.
Tudi v sedanjem času kamnolom ni ravno mrtev.
Od leta 1995 so vsako leto organizirali kiparske delavnice. Tako je nastalo dosti novodobnih umetnin,
ki jih budno oko lahko opazi v Puli in njeni bližnji okolici.
Navpične stene pa so mestoma opremljene z oprimki in varovali,
potegnjeno je tudi nekaj plezalnih smeri, zato to področje ne sameva pogosto.
Na najini poti po Istri sva se ustavila tudi na Kamenjaku, slikovitem rtu,
ki na skrajnem jugu zaključuje Istro. Za vstop v ta nacionalni park je za avtomobile določena precej visoka pristojbina, medtem ko imajo pešci in kolesarji prost vstop.
Zelo primerna poteza upravljalcev, da se zmanjša ogroženost pestrega življenja v parku.
Izven turistične sezone pa je vstop prost za vse ...
... takrat tudi obiskovalcev skoraj ni, zlasti če brije močna burja kot je to bilo v teh dneh.
mimo katerega sva pogosto jadrala tudi v hudi burji ali deževnem jugu.
Ko se je dan nagnil proti dolgi jesenski noči, sva bila deležna lepega sončnega zahoda,
ki sva ga v tišini spremljala, dokler ni zamrl.
Burja naju je pospremila tudi na poti nazaj do avta, ki naju je čakal tam že v mraku.
Naslednji dan sva se še enkrat zapeljala skozi vhod parka ...
... ter uživala v samoti enega od izbranih zalivov.
V dnevni spored za današnji dan sva vtaknila še ogled mesta Labin.
Do zdaj sva se vozila le mimo njega, čeprav sva vedela,
da je tu ohranjeno staro mesto z bogato zgodovino.
Tu, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje ter kasneje rimska Albona.
V XV. stoletju pa je pripadal tudi Benetkam. Ti so zgradili obrambni zid okoli mesta.
Kot vsa stara istrska mesta je tudi Stari grad Labina postavljen visoko nad dolino.
Prav lepo se je bilo sprehoditi po strmih ulicah ...
... ter občudovati cerkve, palače in utesnjene mestne hiše
z ozkimi ulicami in temačnimi prehodi med njimi...
... čeprav v tem poznojesenskem času ni bilo možnosti ogleda notranjosti cerkva, palač in galerij.
Je bil pa zato v razpihanem jasnem ozračju pogled na Učko za naju spet vabljiv.
Pri Hajdučkih vratih sva zapustila stari grad Labina ter se odpravila na prenočišče.
__________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar