Hattusa do Kayseri

 Po anatolski planoti sva nadaljevala pot do Hattuse. To je bila stara hetitska naselbina oziroma kraljevina iz časa 1200 pr.n.št. Zelo pozno so odkrili to naselbino. Leži na 1200 m nadmorske višine.

  Še vedno se vršijo arheološka izkopavanja. Ko sva bila na ogledu izkopanin, 

sva se pogovarjala z arheologom, ki vodi izkopavanje in rekonstrukcijo najdb. 

Kljub delu si je vzel čas za naju in nama je znal pojasnit vsa vprašanja, 

ki so se nama porajala med ogledom.

 Celotno naselje je imelo obzidje, rekonstrukcija obzidja je postavljena na vhodu v področje Hattuse, kjer za 70 LIT kupiš vstopnico za ogled.

 

 Obzidje je imelo nekaj vrat, katera so najbolj ohranjena, na zgornji sliki so levja vrata.

  To pa so Kraljeva vrata.

 Ko sva takole hodila po celotnem kompleksu in občudovala mogočne ostanke prastarega ljudstva, sva se spraševala, le kaj bo naša civilizacija zapustila za seboj razen kupov plastičnih odpadkov.

Naselbina Hetitov je bila v pokrajini, ki jo kaže gornja fotografija.

Velik zeleni kamen so Hetiti dobili v poklon od Egiptovskega faraona, s katerim so sklenili mir.

 

 Na vrhu naselbine je stalo obzidje, v katerem so vidni elementi egipčanskih piramid; tudi vpadni rov,

 ki v tem primeru služi kot bližnjica do mesta zunaj obzidja.

 

  Po obhodu naselja, ki je sicer urejeno kot muzej na prostem, sva šla še malo po svoje 

in našla še nekaj dostopov do naselja.

 

 

 Pod prastaro Hattuso je sedaj novo naselje Bogatzale.

Od tu sva nadaljevala pot po anatolski planoti. 

Vozila sva se skozi ogromna žitna polja, ki so letos že požeta.

Barve pokrajine so bile za naju še vedno impresivne.

 

  Vsepovsod ob cesti so prostori za počitek in vedno lepo urejeni izviri voda.

 Nekateri so bili čudovito okrašeni v turkiznih barvah.

In tako sva se navadila, da najraje počivava ob izvirih in tam pogosto tudi prenočiva.

 Ob enim od takšnih izvirov sva zvečer dobila obisk. Pripeljal se je prijazni domačin in naju povabil v svoj dom, na prenočitev, ker so pač tu jutra hladna (okoli 8 stopinj je res bilo). 

Povabilo sva s težavo odklonila, pa se še vedno sprašujeva, 

če ga nisva preveč užalila, ker sva zavrnila tako gostoljubje.

  Nadaljevala sva pot mimo vseh polj žita proti mestu Kyseri.

V posameznih mestih ob poti sva opazila tudi nekaj univerzitetnih centrov. 

Zanimivo je, da so prav vsi urejeni na tak način, z lepimi vhodnimi vrati 

in posameznimi fakultetami na precej velikem ograjenem področju.

Pred nama in za nama pa spet dolga lepa in skoraj prazna cesta. Vožnja za uživancijo.

_________________