Safranbolu

 

Ko sva se oddaljila od Črnega morja proti Karabuku v notranjost Turčije,

 se je pokrajina pričela spreminjati.

Okoli naju je nenadoma postalo vse neskončno daleč. Ceste pa so bile ravne, gladke in široke.

V večjem mestu Karabuk in tudi ostalih mestecih sva opazila naselja stolpnic, 

ki so vsa prijetno  poslikana in lepo okrašena z raznobarvnimi ornamenti.

Proti anatolski planoti sva opazovala barvite griče, ki so za naju popestrili enolično vožnjo.Z

 

Zelo barvito in dinamično vkomponirano.

  Safranbolu je lepo ohranjeno in obnovljeno kot staro otomansko mesto,

 znano tudi kot Teodorino mesto. Turistično spada med dobro obiskana mesta.

Prav zanimivo se je bilo sprehodit po ulicah, tlakovanih z domačim kamnom

in polnih ahitekturno domiselnih idej izrabe bivalnega prostora.

Uličice starega dela mesta so zasedli večinoma prodajalci s parfumi, milom, čajem, kavo, sladkarijami, spominki in izdelki domačih ročnih obrti. Vse je v znamenju, vonju in okusu žafrana, začimbe, ki slovi kot najdražja na svetu in raste ravno v tej okolici. Turške slaščice so oplemenitene z njim. Žafran je zelo zdravilen, ker vsebuje veliko antioksidantov. Če je res tako, bova midva ravno zaradi turških slaščic z žafranom še dolgo zelo zdrava, pa čeprav težja za kakšen kg.

Po ogledu pa sva se odločila nadaljevati pot na anatolsko planoto, ter si ogledati še 

staro hetitsko mesto Hatussa, nad sedanjim mestom pod njim, imenovanim Bogazkale.

Še vedno sva se vozila skozi prelepo pokrajino peščenih barv. Opazila sva tudi veliko požetih njiv pšenice, ki se vijejo kar preko gričev in dolinic, mestoma zelo strmo.

 

__________________