Ojstri vrh

Izhodišče: s ceste nad Lučami pri kmetiji Sedeljšak
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, toplo, nekaj snega v grapah na poti

Tokrat se nisva mogla upreti povabilu na malo znani Ojstri vrh. Vedela sem, da so ga naši hribovski prijateli - ljubitelji brezpotij  že raziskali in vedela sem, da bo pot zopet nekaj posebnega. 

Tako sva se pridružila skupini ter dobila nalogo, da hodiva zadnja in da nobenega udeleženca ne izgubiva. 

Nad Lučami pod kmetijo Sedeljšak smo zapustili avtomobile in se ozrli navzgor. 

Tja gor do sedla nas bodo vodile skrite in redkim srečnežem poznane stezice.

Strmo navzgor, pa počez mimo skal, so nas popeljali Janez, Milan ter Zlatko.

Med starimi drevesi nas vodi neuhojena, komaj opazna pot vedno višje in višje.

S pobočja Ojstrega vrha se je pokazal zahodni greben Raduhe. S tega mesta je Raduha res krasna!

Med macesni tik ob steni je prehod za vzpon na Ojstri vrh.

Takole divji in nepristopen svet je tod naokrog.

Ojstri vrh - 1373 m se ne more ponašati s svojo višino, 

zato pa se lahko ponaša s čudovitim razgledom in neokrnjeno divjino povsod okrog.

Na sosednji vrh nasproti Ojstremu vrhu tudi ne vodi nobena steza, ampak moraš utreti svojo pot med cvetočimi avriklji.

Čudoviti gorski svet vseokrog vabi oko, da se zazre in odpočije.

Tako smo na Ojstri vrh in naše kolege gledali s sosednjega  špička, ki verjetno še nima imena.

Vedno čudoviti avriklji so zadovoljni s krpico zemlje v skalnatih razpokah. Nikoli se jih ne bom mogla nagledati.

Pod Ojstrim vrhom se nahaja jezerce Jezartica. 

Že dolgo nisem videla tako neverjetno ostrega odseva okolice v jezeru. 

Odtis nebesne modrine v jezeru se je odseval od zelenih dreves.

Ob jezercu se je skril "bambi". Očitno smo presenetili mamo srno, ki je naročila mladičku naj se takole potuhne ter čaka, 

da  se "nevarnost" umakne. Res ga nismo vznemirjali, ampak smo se hitro oddaljili od njega.

Še in še bi hodila sem, tako čarobno področje je tukaj.

Pot smo nadaljevali proti Poljški planini. V ozadju sta se še nekaj časa videla naša osvojena vrhova.

Tudi mimo stare podrte Lučke koče smo šli.

Nadaljevali smo pod Poljško planino na Smrekovec in na označeno pot na planino Ravne.

Sledil je malo daljši počitek, saj se nam v dolino ni prav nič mudilo. Fotoaparat je ujel tudi meditacijo z lepim gorskim ozadjem.

Sledil je le še spust med cvetočim resjem in telohi strmo navzdol do izhodišča.

A ostal je trajen spomin na divji skalnat svet avrikljev ter nevidne stezice naših planin.

Takole pa je garmin ( Lidijin) zbral statistiko naše poti.