Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.

Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 

Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.

Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 

Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.

Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.

S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 

Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.

Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 

Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!

Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 

Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.

Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 

Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.

Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 

V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 

zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.

Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 

Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.

Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.

In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 

Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.

Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.

S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.

Sem še prideva, prav kmalu ...

... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.