Travnik in Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Čas hoje: osem ur
Obetal se je zadnji sončen dan v tem letu zato sva kot ponavadi šla pogledat kako se bo ta dan nadaljeval malo višje v naših planinah.
V mrzlem jutru, ko je temperatura bila okoli minus deset stopinj Celzija, se je dan pričel z zajtrkom in kapučinom v najini najljubši slaščičarni, kmalu zatem pa že nadaljeval z vožnjo proti izhodišču. In s pogledom na Komen.

Pogled s Telečjih peči na Planinčevo domačijo, ki je bila nekdaj v najini lasti, naju še vedno preveva z nostalgijo na stare dobre čase.

 Mimo stare partizanske bolnice sva se usmerila  po nemarkirani prečnici proti Robnikovi planini. Pogled na vrh Travnika je razkrival zimsko pravljico.

Snega je bilo z višino čedajle več, nekje ob poti pa sva zagledala, kako si je nekdo omislil takšno shrambo za svojo (rezervno?) avtomobilsko gumo. Bolj verjetno je sicer, da jo velikodušno podarja zainteresiranim in je hkrati v opomin živalim, koga se je potrebno bati in izogibati.

Vedno bolj sva se oddaljevala od Komna, ki je bil drugi najin današnji cilj. Sva pa ga vedno imela na očeh.

Trate na Travniku so seveda bile že obilno pokrite s snežno oddejo.

Na vrhu se nama je odprl čudovit zasnežen  pogled na Savinjske Alpe. Ojstrica se že uspešno pripravlja na najin naslednji zimski vzpon.

 Še kratek pogled na Spodnji Travnik, ki ga že nekaj let nisva prečila.

Pri koči na Travniku nisva bila sama. Poklepetala sva z oskrbnikoma pastirske koče, ki poleti čuvata živino Ljubenske pašne skupnosti na Robnikovi planini. Skupaj smo ugotavljali, kaj je novega na tem koncu planine.

Od Travnika do Komna sva takole z užitkom delala novo gaz po zadnjem sneženju.






























Na Komnu je bilo že pošteno hladno; nebo so prekrili koprenasti oblaki. Peco so zajele meglice in tudi tu na vrhu je pričel rahlo naletavati sneg.

Uršlja gora pa je bila še lepo vidna in zgledala je dokaj blizu.

Zamegljena Peca v ozadju. To ni megla, ampak sneženje.

Vrhovi Raduhe. Tudi tam že sneži.

Sonce je krmežljavo sijalo na dolino. Ali bo tudi naju kmalu zasnežilo?

Proti jugu pa se razprostira skrivnostna Menina, polna vrtač in skritih jamskih prostorov.

Sicer ne vem katera svetnika sta tu upodobljena. Verjetno sta to Ciril in Metod in ne vem kaj delata v tej kapelici pod Komnom, nedvomno pa po novem čuvata tudi vpisno knjigo.

Poleg prvega mraza v gorah pa sva užila tudi nekaj sonca.

Lovska preža na Bezovcu je še vedno na svojem mestu.

 Kot ponavadi je osem ur preživetih v planinah prehitro minilo. Tokrat me je pošteno nazeblo ampak saj je zima ali ne?

Snežnik ali odprava na poti z morja domov

Ugotovila sva, da imava danes še nekaj časa, pa zato lahko poiščeva še pot na Snežnik. Morda se sliši čudno, a v vseh teh desetletjih, ko sva se veliko potikala po hribih, je Snežnik ostajal kar naprej tisti hrib, za katerega sva vsakič, ko sva se vozila mimo, vedno omenjala: Enkrat pa bo treba it tudi tja gor. In danes sva sklenila, da iz Ilirske Bistrice poiščeva pristop do njega. Naslednjič pa zgleda, da bova res šla tudi na vrh.

Po lepi asfaltni cesti, ki se neopazno vzpenja s prijetnim vijuganjem med gozdnatimi kraškimi vrtačami, sva se kmalu znašla na ravno prav zasneženi makedamski cesti, ki naju je pripeljala na velik parkirni prostor pred kočo Na Sviščakih. Od tod je še dve uri do vrha Snežnika, približno toliko pa je tudi bilo do konca svetlega dela dneva, zato sva sklenila, da tudi tokrat ne bova šla na vrh, bova pa se povzpela malo višje in se še pred mrakom vrnila do avta. Tako sva se povzpela na hrib, za katerega je na tabli pisalo, da je z njega lep pogled na Snežnik. Razgleda si seveda nisva obetala, saj se je nebo občasno zastrlo s težkimi oblaki, ki so zemljo občasno blagoslavljali z rahlim rosenjem in sneženjem.

 Malo pred mrakom sva se že vračala proti dolini. Vožnja po spolzki sneženi cesti je bila prijetno počasna, zato sva si lahko mimohiteče gozdnate dolince in vrtače ogledovala še iz druge strani kot prej pri vzponu. Tukaj je večinoma lep bukov gozd, ki je seveda pozimi brez listja in zato ne more prikriti svojih skrivnosti pred najinimi preiskujočimi pogledi. Občasno se pojavijo tudi takšne zanimivosti, da je potrebno ustaviti in si jih pobliže ogledati.

Pa tudi kakšno slikco je potrebno narediti. Zna se zgoditi, da  bodo fotografije zbledele kasneje, kot najin spomin. Kdo bi vedel, kako bodo ti posnetki zgledali čez kakih petdeset let.

 Ko se je  nebo za trenutek odprlo, sva uzrla še zadnjič danes veliko sončno kroglo, ki je bila večino dneva skrita najinim očem.

 Za slovo pa se je pokazala res v vsem svojem sijaju.

 Na nebu so se prelivale tople barve svetlobe, ki je pred najinimi očmi pešala, dokler ni popolnoma ugasnila.

 Še zadnji burni izliv svetlega dneva, potem pa je vse zamrlo. Tudi midva sva bila kmalu za tem v dolini. In po dveh urah nočne vožnje sva bila doma. Na vrata je že trkal poslednji letošnji teden. Ali bo prinesel še kaj lepega?

Morje pozimi

Mogoče zgleda, da pozimi na morju ni kaj početi. Pa temu ni tako. To je čas, ko lahko obiščemo kraje, ki v poletnih vročinah niso niti slučajno obljudeni.

Je pa tudi čas, ko imajo ovce dovolj paše, čeprav se morajo občasno pogreti na toplem asfaltu od koder sva jih nehote pregnala, ko sva se bližala najini točki, kjer sva se za letos poslovila od morja. Ampak januarja 2012 bova gotovo spet tukaj, pa čeprav bo morda zelo mrzlo in bo pihala orkanska burja. Tudi v tem je čar morja, ki venomer spreminja svoj obraz.

Paški Kozjak

Zapadel je sneg! Hura! Kam ga greva gazit?

Na Paški Kozjak! Lepo po cesti, kot se spodobi za najina leta. Z roko v roki, brez naglice.

Pogovarjava se. O tem in o onem. O idejah, načrtih in obveznostih. Cesta je dolga in presenetljivo prometna. Srečujeva znance, sodelavce in tiste, za katere ne veva točno od kod se poznamo.

Ko zavijeva proti vrhu, sva sama. Opazujeva drevesa, ki so se letos opremila z belo črto po sredini debla.
Zelo 'inn', ni kaj. V naravi pogosto doživimo kaj novega, presenetljivega, zabavnega in osupljivega. Včasih tudi kaj spregledamo, ko smo z mislimi drugje.

Pogled z vrha ni več tako čist in jasen, kot je bil verjetno celo dopoldne, ko sva bila še v dolini. Iz minute v minuto je bila vidlivost slabša. Jutri bo spet snežilo; morda celo danes ponoči.

Pokrajina je umirjena.  Ugotavljava, kako zelo se je marsikaj spremenilo v zadnjih letih. Tisto kar se vidi in še posebej tisto, kar nekateri občutimo. Nekajkrat še pogledava naokoli, nato pa navzdol v Dolino. Jutri je nov delovni dan.

Predbožično jadranje 2011

Spet smo se zbrali, kajti leto je naokrog. Dobrih petdeset jadralcev na enajstih jadrnicah in vsi s trdnim namenom, da prejadramo načrtovano pot v ugodnih ali neugodnih vremenskih razmerah; kakršne pač bodo. In da se na tej poti seveda med sabo pomerimo, da vidimo koliko smo v enem letu napredovali v jadralskem znanju.
V ta namen so bile letos predvidene tri etape. Vrsar - Premuda, Premuda - Susak in Susak - Veruda.
Prvo etapo smo štartali v sredo ob poldesetih zvečer. Kmalu po štartu smo se rakropili in se vsak po svoje spopadali z valovi in vetrom, ki se je ponoči spreminjal od močne burje do  rahlega severozahodnika. Jutro nas je dohitelo nekje sredi Kvarnerja. Nikogar ni bilo okrog nas. Sami samcati sredi širnega morja.
Malo pred mrakom smo dosegli Premudo in se privezali v mali mandrač v Krijalu. Sledila je večerja 'ispod peke' ob kateri so potekale analize jadranja v prvi etapi v stilu 'kako bi bilo, če bi naredili z jadri tisto, kar smo mislili, pa nismo naredili, ker...'. Utrujenost po dolgi in naporni etapi je pripomogla, da smo se večinoma že pred polnočjo odpravili spat.
Noč je bila zelo nemirna, ker je začel pihati zelo močan jugo, ki se je proti jutru obrnil na jugozahodnik. Večina nas se ni uspela dobro naspati med nabijanjem valov, škripanju jamborov in pripon, drgnjenju bokobranov, tuljenju vetra in valjanju ladijskih trupov.

Jutro pa je bilo lepo; sicer pa sveže in še vedno zelo vetrovno. Oblaki juga so se za trenutek toliko razmaknili, da smo skoraj videli sonce. Bilo pa je tudi takoj popolnoma jasno, da bo naslednja etapa do Suska hitra in naporna.

Ker je do Suska le kratka pot, se nam s štartom ni mudilo. Po obvezni kavi in nujni jutranji toaleti je še preostalo dobri dve uri časa, ki smo jo nekateri izkoristili za sprehod. Pa preveriti je treba, če je na otoku kaj novosti...

Prevoznih sredstev je tukaj bolj malo. Avtomobili za domačo otoško rabo so večinoma neregistrirani. Najbolj priročni in uporabni so tile mali traktorčki, ki poleti prevažajo turistom prtljago od trajekta po strmi cesti gor v vas. Ne glede na majhnost pa so zelo glasni v kričeči tišini otoškega vsakdana. Ko je Izi v akciji, se ga sliši po vsem otoku.

Tako pa pogosto izgleda zimsko otoško tihožitje: star zarjavel vitel, snežno bela pasara in neregistriran zarjavel avto v senci oleandra.

Jadranje do Suska je bilo podobno napornemu rodeu na nepredvidljivem mustangu. Po slabih treh urah pestrega jadranja smo bili vsi privezani v malem mestnem mandraču.
Kako všeč mi je ta otoška idila! Ozke uličice, ki nepredvidljivo prehajajo ena v drugo. Vsakih par metrov nova modra impresija, nov pogled in novo prijetno razodetje.

Ker pa so svetli deli zimskih dnevov v decembru zelo kratki, sem se čimprej napotil z brisačo proti 'moji' mali plažici, da se malo očedim in osvežim.

Kmalu sem prispel do točke, ki je že nekaj let dovolj solidno opremljena za udobno in kvalitetno opazovanje severozahodnega obzorja.

Tudi moja plaža se je že prikazala. Morje pa je bilo za ta čas še zelo toplo, kar je zalivu dodalo uporabno vrednost do te mere, da sem se vrnil semkaj tudi naslednje jutro.

 Na obzorju pa Srakane, Unije ter Lošinj z Osorščico in malimi otočki, ki diskretno skrivajo lepe kotičke za poletna morska potepanja.

Susak smo zapustili v soboto ob devetih zjutraj. Pihal je soliden zahodnik, ki nas je ponesel preko Kvarnerja na belih krilih hitrih lepotic. Potem pa se je skoraj ustavilo. Veter je začel pihati iz severozahoda, mi pa smo pričakovali, da se bo obračal proti jugu, zato je bilo treba izvesti še nekaj dodatnih manevrov, preden smo Kvarner zapustili in se skrili pred njim na zahodni obali Istre. Do Verude je veter večkrat popolnoma pojenjal in nas skoraj prepričal, da z jadri ne bomo uspeli pravočasno doseči cilja. Komaj nam je ratalo!
Regata je bila s tem dejanjem za nas že uspešno zaključena.
Zvili in pospravili smo jadra ter se do Fažane potegnili z motorjem. Tukaj smo razglasili rezultate in prediskutirali vso dogajanje na letošnjem jadranju.
Preden je vstalo nedeljsko jutro, smo nekateri že bili na poti domov. Mi v Červar, eni celo v Split. Zadovoljni da smo bili letos spet tukaj, spet skupaj; da smo jadrali, da smo spet boljši...

Kdor to bere naj razume ali pa vpraša...