nedelja, 18. december 2011

Paški Kozjak

Zapadel je sneg! Hura! Kam ga greva gazit?
Na Paški Kozjak! Lepo po cesti, kot se spodobi za najina leta. Z roko v roki, brez naglice.
Pogovarjava se. O tem in o onem. O idejah, načrtih in obveznostih. Cesta je dolga in presenetljivo prometna. Srečujeva znance, sodelavce in tiste, za katere ne veva točno od kod se poznamo.

















Ko zavijeva proti vrhu, sva sama. Opazujeva drevesa, ki so se letos opremila z belo črto po sredini debla.
Zelo 'inn', ni kaj. V naravi pogosto doživimo kaj novega, presenetljivega, zabavnega in osupljivega. Včasih tudi kaj spregledamo, ko smo z mislimi drugje.
Pogled z vrha ni več tako čist in jasen, kot je bil verjetno celo dopoldne, ko sva bila še v dolini. Iz minute v minuto je bila vidlivost slabša. Jutri bo spet snežilo; morda celo danes ponoči.

Pokrajina je umirjena.  Ugotavljava, kako zelo se je marsikaj spremenilo v zadnjih letih. Tisto kar se vidi in še posebej tisto, kar nekateri občutimo. Nekajkrat še pogledava naokoli, nato pa navzdol v Dolino. Jutri je nov delovni dan.

Ni komentarjev:

Objava komentarja