ponedeljek, 26. december 2011

Snežnik ali odprava na poti z morja domov

Ugotovila sva, da imava danes še nekaj časa, pa zato lahko poiščeva še pot na Snežnik. Morda se sliši čudno, a v vseh teh desetletjih, ko sva se veliko potikala po hribih, je Snežnik ostajal kar naprej tisti hrib, za katerega sva vsakič, ko sva se vozila mimo, vedno omenjala: Enkrat pa bo treba it tudi tja gor. In danes sva sklenila, da iz Ilirske Bistrice poiščeva pristop do njega. Naslednjič pa zgleda, da bova res šla tudi na vrh.
Po lepi asfaltni cesti, ki se neopazno vzpenja s prijetnim vijuganjem med gozdnatimi kraškimi vrtačami, sva se kmalu znašla na ravno prav zasneženi makedamski cesti, ki naju je pripeljala na velik parkirni prostor pred kočo Na Sviščakih. Od tod je še dve uri do vrha Snežnika, približno toliko pa je tudi bilo do konca svetlega dela dneva, zato sva sklenila, da tudi tokrat ne bova šla na vrh, bova pa se povzpela malo višje in se še pred mrakom vrnila do avta. Tako sva se povzpela na hrib, za katerega je na tabli pisalo, da je z njega lep pogled na Snežnik. Razgleda si seveda nisva obetala, saj se je nebo občasno zastrlo s težkimi oblaki, ki so zemljo občasno blagoslavljali z rahlim rosenjem in sneženjem.
 Malo pred mrakom sva se že vračala proti dolini. Vožnja po spolzki sneženi cesti je bila prijetno počasna, zato sva si lahko mimohiteče gozdnate dolince in vrtače ogledovala še iz druge strani kot prej pri vzponu. Tukaj je večinoma lep bukov gozd, ki je seveda pozimi brez listja in zato ne more prikriti svojih skrivnosti pred najinimi preiskujočimi pogledi. Občasno se pojavijo tudi takšne zanimivosti, da je potrebno ustaviti in si jih pobliže ogledati.
Pa tudi kakšno slikco je potrebno narediti. Zna se zgoditi, da  bodo fotografije zbledele kasneje, kot najin spomin. Kdo bi vedel, kako bodo ti posnetki zgledali čez kakih petdeset let.
 Ko se je  nebo za trenutek odprlo, sva uzrla še zadnjič danes veliko sončno kroglo, ki je bila večino dneva skrita najinim očem.
 Za slovo pa se je pokazala res v vsem svojem sijaju.
 Na nebu so se prelivale tople barve svetlobe, ki je pred najinimi očmi pešala, dokler ni popolnoma ugasnila.
 Še zadnji burni izliv svetlega dneva, potem pa je vse zamrlo. Tudi midva sva bila kmalu za tem v dolini. In po dveh urah nočne vožnje sva bila doma. Na vrata je že trkal poslednji letošnji teden. Ali bo prinesel še kaj lepega?

Ni komentarjev:

Objava komentarja