Makedonija: Rimski SPA in nacionalni park Jasen

 

 

V Makedonijo sva prispela v času, ko se je dan že poslavljal.  Mejne formalnosti sva hitro opravila 

ter že v temi našla prenočišče nad mestom  Katlanovo. 

Iskanje kvalitetnega prenočišča v tujem kraju ni nikoli enostavno, vendar nama je kljub temi uspelo najti miren prostor, da sva se dobro naspala in odpočila od napornega dneva.

 

Pri mestu Katlanovo v Makedoniji je dobro obiskano termalno zdravilišče. V hribu nad njim pa je

 tudi naraven izvir kisle termalne vode, ki prihaja iz naravne kraške votline. To so stare Rimske terme, ki so jih uredili v jami že Rimljani. Temperatura vode v jami je okoli 40 stopinj.

Te terme so zanesljivo uporabljali že Rimljani, verjetno pa so bile znane že prvim naseljencem na tem območju. Nad temi naravnimi toplicami sva bila takoj navdušena. Tudi ta naravni izvir nama je priporočil sin.

 

Iz jamskih term se voda izliva še v mali zunanji bazenček, kjer je voda že nekoliko hladnejša. 

 

Po večkratnem kopanju v parih dneh in pogovoru z domačini pa sva ugotovila sledeče: 

Pred časom so bile toplice le lokalnega značaja. Vendar so na makedonski televiziji imeli oddajo o teh toplicah in obisk se je povečal. Tako se zgodi, da so toplice popoldne in zvečer polne ljudi,

v jutranjih urah pa sva se tu kopala  sama. Se je pa zanimivo kopati zvečer, ko je popolna tema in splezaš skozi temen vhod v še bolj temno jamo in ne vidiš kdo vse se kopa s tabo. Zanimiva izkušnja.

 V bližini Skopja pa je tudi nacionalni park Jasen z nekaj pohodniškimi potmi ter kanjonom reke Treske.

Vreme ni bilo primerno za celodnevne pohode, ki sva jih načrtovala že doma, 

zato sva si šla ogledat park Jasen.

 

V tem parku sva izbrala kratko pohodniško pot (okoli 6 km) iz doline Matka navzgor do samostana Shishevo, ter nato po drugi poti navzdol do kanjona reke Treske. 

 

V samostanu Shishevo nisva opazila da bi kdo živel tam, 

čeprav so ob njem lepo očuvana stanovanjska poslopja.

 

Ko sva prišla navzdol pa sva ugotovila, da ni mostu na drugo stran reke Treska, 

pot pa se je ob njej končala. Ostala nama je le možnost, da se zopet povzpneva nazaj strmo gor in se vrneva mimo samostana ali pa da prikličeva nekoga s čolnom, z druge strani reke. 

Na drugi strani reke je bilo namreč veliko čolnov, ki so vozili obiskovalce na ogled kanjona. 

 

 Res so prišli po naju in ker sva bila ravno v čolnu sva se odločila še za enourni prevoz po kanjonu Treska in ogled le tega. Bilo je zanimivo saj smo pristali nekje v sredini kanjona, kjer je nekoliko višje v steni vhod v kraško jamo. Povzpeli smo se do jame in si jo ogledali brez vodenja po njej. Naš čolnar je pred jamo zagnal elektro agregat in prižgala se je slabotna jamska razsvetljava. 

Pot po jami je bila le rahlo osvetljena tako, da je bilo tudi to pestro.

Nekaj slik iz jame:

 

Pri vožnji skozi makedonska mesta sva opazila tudi rdeče"dubledeckerje" , 

podobne tistim bolj znanim v Angliji.

In tako sva v tem okolju in pri teh naravnih toplicah stanovala nekaj dni, 

kar nama redkokdaj znese. Sva se pač tukaj počutila dobro.

 

_______________________

 

Lukova banja in Džavolja varoš

  

V Srbiji je veliko geotermalnih izvirov, nekateri so zajeti in preurejeni v te ali one "banje", 

nekaj pa je prostih v naravi. Za naju so najbolj zanimivi zadnji; naravni topli izviri. 

Sin naju pred vsakim potovanjem seznani z lokacijami naravno toplih izvirov na najini poti in reče...

 morata it tja in tja ... Pa sva šla.

 

Najprej sva si ogledala Lukovo Banjo. To je sicer urejena "banja" s hoteli in zdravilišči,

 nameščenih v ozki dolinici. Toda nad mestom se nahajajo tudi mali bazenčki in izviri s toplo vodo

 ( T= 40 do 50 st. C ), ki so prosto dostopni vso leto, sedem dni v tednu, 24 ur na dan. 

Ni bilo vse čisto po najinem okusu, ker rada obiskujeva in raziskujeva take točke, 

ki so manj poznane in ogledi niso vodeni. Takih zelo obiskanih turističnih točk se izogibava.

 

Tu sva namreč opazila, da sem hodijo na sprehode tudi gostje zdravilišča. 

In verjetno za njih je bilo pri bazenčkih opozorilo, da se mora vsak prej zglasiti pri zdravniku,

 da ugotovi koliko časa si lahko namoči noge v bazenčku.

En izvir zdravilne vode je bil za pritisk ali zoper njega, eden za ali proti "šečeru",

eden za zdravje oči in še eden za inhalacijo.

Nisva komplicirala zaradi teh zadev, zvečer sva se precej dolgo namakala s celim telesom v prijetno topli zdravilni vodi in zjutraj sva se res zbudila brez pritiska in sladkorja. Zato sva šla do zdravilnih vod tudi  zjutraj in po pravilih namočila le noge. Jutranji hlad naju je namreč odvrnil do kopanja.

Naslednji ogled je veljal Džavolji varoši.  Tu je ogled plačljiv, vendar poceni. 

V 40 minutah se lahko sprehodiš na krožni poti bivših rudnikov, ki so v XIII. stoletju tukaj pridobivali dragocene kovine vse od železa do zlata. Zdaj so znana le še tri rudarska okna, od tega dve še nista raziskani. Rudariti so namreč končali samo po nekaj letih, saj so pobrali le lahko dostopna rudna telesa. Ker na take oglede prihajava vedno v zgodnjih jutranjih urah, sva tudi tokrat na sprehodu uživala sama. 

Erozija tal ter razni izkopi rudnika so za seboj zapustili zanimive peščene in kamnite stožce. 

Skulpture so naju spomnile na lepote turške Kapadokije.

Na spodnji sliki je brežina  nad kamnitimi stožci. 

Vidi se, da so v naslednjih tisočletjih še možnosti za "rast" novih stožcev.

V Džavolji varoši stoji lepa cerkvica Sv. Nikola. 

Ob cerkvici pa drevešček ves ovit s papirčki. To sva videla že v Armeniji. 

Po njihovi tradiciji, vernik ovije papirček ali rutico okoli drevesa, ko se mu izpolni priprošnja svetniku.

Opazila pa sva tudi veliko papirnatega denarja in kovancev zataknjenih med kamenje ob cerkvici. 

Naslednja najina postaja pa naj bi bila v Kosovu. Tu se je nama pa malo zataknilo.

Zato na Kosovo nisva šla. 

Videla sva že marsikaj a takšne količine smeti v zadnjih kilometrih 

ob cesti proti kosovski meji pa še nikjer. Pa ni to vzrok za spremembo potovalnega načrta. 

Na Kosovem namreč ne velja zelena karta za zavarovanje avtov. Zato ga je potrebno urediti na meji. 

Za najin kombi, ki je registriran kot tovorno vozilo z nosilnostjo nad eno tono, 

stane zavarovanje 138 € za 15 dni. 

Po internetu sva se pozanimala, da naj bi pristojne službe leta 2026 sklenile nek dogovor 

o oprostitvi tega, vendar v praksi to še ni delovalo. 

Cena obiska Kosova se nama je zazdela  absolutno preveč in sva raje obrnila na meji nazaj 

in se preko Srbije podala v Makedonijo.

 

___________
 

Kopaonik, Pančičev vrh

 

Pot: smučarski center Kopaonik, Pančičev vrh, Veliki in Mali Karaman, Vučak ter nazaj

Čas: okoli 6 ur, 12 km in okoli 800 višinskih metrov.  

 

 Smučarski center Kopaonik je ogromen in se še širi. Je dosti velikih hotelov in apartmajskih hiš, 

pa kljub temu gradijo še nove nastanitvene kapacitete. Je tudi veliko lepih in dolgih smučarskih prog,

ob katerih so moderni snežni topovi. Imajo pa tudi dobre snežne razmere, saj se smučišča rastezajo med 1700 in 2000 m nad morjem. O obilici snega, pričajo tudi palice ob cesti, ki so visoke več kot tri metre. 

 

V tem času zaradi vetrovnega vremena skoraj  ni bilo obiskovalcev. 

Od ski centra vodi nekaj pohodnih poti na najvišji Pančičev vrh (naslovna slika).

Izbrala sva najbolj desno smer, da sva lahko prehodila lep krog prek najvišjih vrhov Kopaonika, s tem da sva prečila do izhodišča delno tudi po brezpotju preko strmih gozdnih globač. 

 

Vreme je bilo spremenljivo vetrovno, megleno, delno sončno ali pretežno oblačno; 

za kratek čas je na naju spustilo tudi ledene snežinke. 

Pančičev vrh (2016 m) zaseda vojska, prepovedano je tudi fotografiranje od blizu.

 Pa sva to upoštevala. 

Sestopila sva po drugi strani vrha in se preko smučišč podala čez pobočja porasla z borovničevjem.

Pa sva se najedla še borovnic, saj jih tukaj očitno letos ni nihče pobral. 

Kljub trudu sva jih večino pustila tam za morebitno zimsko bero.

 

Pogled nazaj na Pančičev vrh. 

 

  

Na Velikem in Malem Karamanu (1936 m) so postavljene malo manj ali bolj moderne koče.

Pogled navzdol so zakrivale megle.

Nazadnje sva se povzpela še na Vučak (1936 m)...

... ter sestopila nazaj na izhodišče.

Razmišljava, da ne bi bilo slabo kakšen zimski teden preživeti tudi tukaj.

S smučmi seveda.

 

____________

 

 

Meandri Uvac

 

 Razveselila sva se, da je zahodna Srbija bolj gorata kot sva predvidevala. 

Tudi temperatura je kazala na to, da sva v sredogorju. Zjutraj je bilo od 0 - 3 stopinje, 

čez dan pa samo do 10 stopinj. Bril je tudi mrzel veter, pa sva zato bila oblečena čisto zimsko, 

tako kot domačini. Geografsko je tu Dinarsko gorstvo. 

 

Dejansko so tu gozdnate planote, planine in vrhovi hribov do 1800 m. 

Ta del Dinaridov tvorijo planine Tara, Zlatibor, Zlatar, Giljeva in Pešterska planina.

Vse planine so precej turistično oziroma kulinarično naravnane. 

Izredno veliko je restavracij in tudi manjših hotelov, vse delajo tudi v oktobru, čeprav ni več ne poletne sezone, zimska pa se še tudi ni začela. 

Zadnja  Pešterska planina je manj turistična. In tu so tudi lepi meandri reke Uvac.

  

Vse zavoje reke je težko videti. Najbolj se dajo opazovati iz "vidikovca", ki se imenuje Molitva. 

Blizu njega pripelje asfaltna cesta.

 

V stenah teh meandrov živi jata beloglavih jastrebov. To je največja jata teh jastrebov na Balkanu.

Tudi midva sva jih dolgo opazovala kako mojstrsko jadrajo med pečinami nad reko.

Razglednih točk za vpogled na meandre je kar nekaj. Obhodila sva večino...

... nato pa sva se odpeljala dalje proti Novemu Pazarju. Mesto je zanimivo ker tu teče še vse po starem. Glavna cesta skozi  mesto je bila nabito polna, promet v ritmu 'slow motion'. Nihče se ne razburja, 

ko se avto ustavi na križišču, da se voznik na kratko pogovori z znancem v drugem avtu. 

Midva pa sva se na ta način tudi v praksi učila potrpljenja, ki nama pride pogosto prav izven EU.

 

Zanimiv je bil tudi pogled skozi okno avta. Na eni strani je bil dober kilometer stanovanjskih blokov,

 na drugi stani ceste pa enako dolgo pokopališče. Zdelo se nama je zelo priročno.

Podobno so pri nas v Vojniku zgradili varovana stanovanja zraven pokopališča.Še bolj priročno.Pri mestu Sijenici in Novem Pazarju sva začasno zapustila gorski planotasti del Srbije.

 

___________________

 

Srbija: Nacionalni park Tara, vrh Janjac, Zlatibor

 

V NP Tara lahko vstopiš s severne strani iz Bajine Bašte ali z južne strani od Mokre gore.

 Midva sva se zapeljala v park s severa. Pred tem sva si ogledala še akumulacijsko jezero Peručac. 

Jezero je nastalo z zajezitvijo reke Drine. Na njem so številne plavajoče vikend hišice. 

V tem času ni turističnega vrveža, pa sva se lahko mirno sprehodila ob njem in opazovala

ustvarjalnost in domiselnost graditeljev malih hišk na plavajočih ploščadih.

 

Tukaj obiskovalcem ponujajo tudi vožnjo s čolni za ogled kanjona Drine.

NP Tara se nahaja na visoki gozdnati planoti na višini med 1000 in 1600 m nad morjem. 

V središču parka  se nahaja akumulacijsko jezero Zaovine, ki je potopilo globoko dolino,

 ki jo je v planoto zarezala reka  Beli Rzav. Jez so zgradili okoli leta 1980.

Jezero ima veliko dolgih zalivov, zato ga je nemogoče od koderkoli videti v celoti razen iz zraka. 

Ob enem od njegovih zalivov sva našla miren prostor za prenočevanje. 

V narodnem parku, kakor tudi v celotni Srbiji, je brezplačno kampiranje ( free camping) in prenočevanje  na prostem dovoljeno povsod kjer ni izrecno prepovedano.

 

Še prej pa sva nahranila devet enomesečnih psičkov, ki jih je nekdo odložil v zasilno hišico. 

V deželah južne Evrope in Male Azije sva pogosto opazila zapuščene pasje ali mačje mladičke,

 zlasti ob vodnjakih ali podobnih javnih prostorih, kjer se ljudje pogosto ustavljajo. 

Zgleda da problem odvečnih živali rešujejo na tak način. Nekateri očitno tako najdejo nov dom, drugi pa izginejo na naraven način. 

Midva tega še nisva navajena, zato bi najraje pobrala vseh devet prisrčnih kužkov 

in jih naselila na svojem posestvu.    

NP Tara je prepreden z mnogimi ozkimi in večinoma asfaltnimi cestami, ki povezujejo raztresene naselbine po celotnem parku. 

Široka cesta vodi tudi preko vsega parka od Bajine Bašte pa do Mokre Gore, 

zato je park v sezoni dobro obiskan. Sva pa tudi midva srečala japonske turiste,

 ki so se ustavili pred trgovinico s spominki, čeprav so tukaj dnevi že precej hladni.  

  

Naslednje jutro sva se odpravila na enega od številnih planinskih vrhov v Parku in sicer na Janjac.

 Ozka asfaltna cesta te pripelje do zadnje vasi Gornje Karaklije.

 Tu sva opazovala stare hiške, delno obnovljene in stare prebivalce, ki še vztrajajo tu s svojo čredo ovac. Do te vasi elektrika še ni napeljana, je pa že blizu.

 Pančičeva omorika je izredno lepa in posebna vrsta smreke ( na zgornji sliki) je v parku avtohtona in jo je mogoče ponekod najti v strnjenih sestojih.

 

Vrh Janjac (1473 m) je lep razglednik na meji med BIH in Srbijo. 

Žal za naju tokrat ni bilo lepega razgleda, ker so se ravno ta dan preganjale megle in meglice.

Pogled po širnih travnatih poljanah, ko sva sestopala z vrha, je nadoknadil razglede v daljavo,

 ki so nama manjkali.

Zanimiv je nama bil še kanjon Beli Rzav, slikan je le od zgoraj. 

Tudi tu se potrebuje kakšne dve uri hoje v eno stran. Sicer nad njim vodi tudi makadamska cesta,

 ki pa ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi jo prevozila.

Tu v Srbiji sva tudi obnovila najino znanje cirilice in več sva brala bolje nama je šlo.

Posebnost so se nama zdeli tudi grobovi umrlih svojcev, ki so večinoma kar na vrtovih ob hiši 

ali na travniku za nekaj sosednjih družin. 

Čez TN Tara se lahko zapelješ v celoti in tako sva storila tudi midva. 

Iz nacionalnega parka sva se odpeljala v mestu Mokra gora .

 Sledilo je mesto Zlatibor. Mesto je kot nekakšno malo gorsko mesto in za mnoge zelo privlačno kar dokazujejo tudi množice ljudi v njem. Ima park z Velikim kolesom, majhno jezero z nočnim lightshowom ter Gold gondolo. To je dolga panoramska gondola, ki te nato zapelje daleč čez sosednje griče na najvišjega med njimi. Vsa ta pestra turistična ponudba naju ni pritegnila, sva pa ugotovila, da zelo uspešno prodajajo meglo, saj so v osmih mesecih imeli kar milijon nočitev v mestu (to sva prebrala). 

Zato sva se že pred večerom odpravila na počitek ob mirno rečico za mestom.

Jutri se bova pomaknila še malo bolj na jug.

 

_____________