Od zaliva Patara se Likijska pot najprej vzpne, nato pa spusti do plaže Kabak.
Ta zaliv je nekaj posebnega.
Do zaliva je najlažji pristop gotovo po morju, kot do večine likijskih zalivov in plaž.
Drugače pa vodi do tja strma gorska cesta iz naselja Oludeniz, ki je vklesana v prepadna pobočja.
Na koncu se cesta še bolj strmo spusti do zaliva Kabak.
Midva sva ostala malo višje, ker nama je najino življenje dragoceno.
Tako ozka in strma je ta pot skozi naselje do plaže, da je bolj pametno pustiti svoje vozilo na enem od dveh večjih parkirišč vrh naselja, kjer je življenje domačinov še vedno namenoma zelo preprosto.
Zaliv Kabak je na naju naredil poseben skoraj mističen vtis.
V naselju je veliko manjših campov, nekateri z bungalovi, dosti je malih šotorčkov, najdejo pa se lahko tudi drugačne namestitve v sobah ali apartmajih.
Je pa tu zelo mirno, pravo nasprotje vrveža v Oludenizu.
Od plaže Kabak sva se naslednje jutro po gorski cesti vračala nazaj mimo plaže Metuljev,
ki pa je dostopna le peš. Ni se nama ljubilo hoditi daleč navzdol med opoldansko pripeko.
Tako sva si jo ogledala le od daleč, pa sva tako potešila radovednost.
Pogosto rastlinje na tej geografski širini (36 stopinj) so kaktusi, granatna jabolka ter ...
... celo nekaj bananovcev sva videla, da lepo uspevajo.
Gorska cesta je prav spektakularna, mestoma ožja in ovinkasta z lepimi razgledi.
S ceste sva gledala menda najlepšo turško plažo Oludeniz.
Veselila sva se je a turistična gneča že daleč pred plažo in v mestu Oludeniz,
nama je pobrala vso veselje, da bi postala del tega vrveža.
Zato sva se zadovoljila z oddaljenimi posnetki. Takšen množični turizem naju nikoli ni privlačil.
Poleg tega se z bližnje gore, kamor vozi žičnica, neprestano spuščajo jadralni padalci.
Da bi midva lahko uživala v takšnem zalivu, bi menda morala biti tu v decembru ali januarju.
Pač pa sva se ustavila ob panoramski tabli Likijske poti.
V Oludenizu se prične in konča v Antalyji ali obratno.
Prehodila sva le nekaj odsekov te poti, pa naju je kljub temu prevzela.
Čeprav sem v začetku mislila, da ni nič posebnega. Pa je.
Menjajoči zalivi, vsak drugačen od predhodnega, vzponi in spusti s pobočja gorovja Taurusa,
potke in ceste po Likiji, kjer imaš možnosti počitka v campih ali pa kar tako na prostem,
ob tabornem ognju, če ti to kaj pomeni.
Tudi vode ne manjka. Srečala sva kar nekaj pohodnikov z velikimi nahrbtniki in dobiš spoštovanje do njih ker tako premagujejo 500 km dolgo pot.
Tudi midva sva zaključila s posameznimi izseki na tej poti in greva dalje proti severu.
__________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar