Likijska pot: od mesta Kas do plaže Patara

 Nadaljevala sva raziskovanje delov Likijske poti. 

Mesto Kas je sodobno obmorsko mesto prav prijetno za sprehod.

 Zanimivost so mi predstavljali veliki kamniti sarkofagi, ki so stali marsikje v mestu. 

Na cestnem otoku, na parkirišču ali pa na vrtu privatne hiše.

Predno sva se pripeljala v Kas, sva obstala tudi v mestecu zelo ozkih ulic Kaleucagis 

od koder vozijo ladjice na otok Kekova, kamor prihajajo ljudje na lepe plaže. 

Na tem otoku pa sarkofagi ležijo kar ob morski obali delno potopljeni v morje.

Kadar sva na stranskih cestah že veva, da je potrebno voziti previdno ter upoštevati

kdo ima prednost pri uporabi cestišča.

Od mesta Kas dalje proti severuvzhodu je obala podobna naši jadranski obali 

in cesta prav tako jadranski magistrali.

Pod cesto je veliko lepih plaž s strmimi peš potkami čez skalovje. 

Žal so bile vse že prepolne kopalcev in sva se počutila odveč, zato se na nobeni nisva ustavila.

Naslednja posebnost Likijske poti je zaliv in antično mesto Patara.

Plaža je dolga 18 km in sodi med najlepše plaže Turčije. 

Gotovo je edinstvena zaradi velikih sipin mivke še daleč v notranjost,

 ki dajejo vtis žgoče puščave s presušenim rastjem.

Spet sva naredila en dolg pohod po plaži do antičnih ostankov starega mesta Patare.

 Sva se poučila o mestu s poučnega panoja pred vstopom in to sedaj posredujem dalje.

Staro mesto Patara je na tem mestu zaživelo 1300 let pred našim štetjem, 

ko so se tu naselili prvi prebivalci.

V tretjem stoletju so jo zavzeli Rimljani in postala je glavno mesto ter pristanišče Likije.

 

 

 

Arheologi pa so začeli z odkrivanjem tega mesta šele 1988 leta.

 

Obhodila sva staro mesto in se odpravila nazaj in ta čas je prišlo že nekaj kopalcev na plažo

 pa niso bili čisto nič moteči...

 

...saj je bilo za vse več kot dovolj prostora.

Čeprav je oktober je tu topleje kot pri nas poleti.

Morje je zelo toplo.

 Plaža Patara je znana tudi po tem, da je dostop do nje dovoljen le med 8 uro zjutraj do 19 h zvečer. Menda zato, ker ponoči tam velike želve polagajo svoja jajca. Midva nisva videla nobene.

 

Sipin je tu res veliko in veter jih prenaša sem in tja pa tudi pridno briše sledove naših nog. 

Celo sledov,  ki sva jih naredila, ko sva hodila proti mestu, ob vračanju nisva našla več.

 

Čakala naju je še pot do vrha zadnje sipine ( na sliki zgoraj ) 

nato pa še dober kilometer po cesti do  avta.

 

Tudi danes sva prehodila dovolj kilometrov Likijske poti. 

_________________