Velebit: Stap

Pot:  Veliko Rujno, Stap, Kamena galerija, Veliko Rujno

Čas: okoli  10 ur

Od Damjana in Janje ( Njun Blog !!!  ) sva dobila namig, 

da naj si ogledava ogromno kraško polje Veliko Rujno. Menda so Hrvati imeli idejo, 

da bi tu naredili veliko letališče. Vtis Velikega Rujna je res tak, da bi tu lahko bilo kar nekaj letališč.

Veliko Rujno je obsežno kraško polje z nekaj hišicami v začetku polja,

 nato sledi skoraj neverjetna ravnina s  čredami konj in krav, ki se tukaj svobodno pasejo.

Hoditi po takem polju ter vse to opazovati je bilo nekaj zelo prijetnega. 

Tri dneve sva bila sama v tej divjini. 

Podnevi in ponoči. Tri spokojno tihe noči polne žarečih zvezd..

Seveda pri nama ne gre brez hribov, zato sva za prvi dan izbrala dolg pohod do Stapa ali Stapine,

 kot sva tudi dobila dober predlog od Janje.

Skozi Veliko Rujno vodi sicer označena pot, Premužičeva staza, ki preči celoten Velebit. 

Tudi tokrat sva se poskusila držati teh markacij.

Do Stapa naj bi bilo 6 ur hoje, vsaj tako piše v priročniku.

Uspela sva pot skrajšati na dobre štiri ure, ko sva prišla do teh čudovitih skulptur, 

ki sva jih videla že od začetka poti.

Zgoraj na sliki je vznožje Stapa, v ozadju Vaganjski vrh, najvišji vrh Velebita, ki naju še čaka.

Pogled s Stapa do morja. (južni del otoka Paga).

Še pogled na Stap z južne strani.

Vrh Stapa (1125 m) je dostopen le opremljenim plezalcem, 

tako sva se midva morala zadovoljiti z osvojitvijo manjšega Stapiča v njegovi neposredni bližini.

Težko je odvrnit pogled od tega mogočnega in markantnega monolita.

To kamnito čudo sva poslikala iz vseh strani nato pa se začela počasi vračati nazaj.

Vmes naju je še čakala Kamena galerija.

Kamena galerija je naravna zbirka božjih kamnitih umetnin, skozi katero vodi nevarno lepa krožna pot. 

Velika Zlatna vrata.

Mali kanjon pred galerijo Ostrih nožev.

Skozi bridka rezila ostrih nožev je potrebno skrajno previdno!

Tudi po robu zmajevega hrbta je pot nevarno ostra.

Do vrha Kamene galerije zato napredujeva zelo počasi in previdno ( v ozadju se vidi Stap)

Pot se je nato razdelila v dve smeri.

 Na oznaki piše : izberi  Ljepše ili Lakše.

Seveda sva izbrala Ljepše.

Ne vem sicer kako je na poti Lakše, ampak varianta Ljepše je bila neprekosljiva.

Tako sedaj pa nazaj na Veliko Rujno.

Če ne bova (spet) zgrešila poti, bo naju čakalo še dobre tri ure pešačenja čez polja gor in dol.

Pokrajina  "stapov" se je oddaljevala od naju.

...malo sva seveda zgrešila pot, kot po navadi...

...preplašila velebitskega gada on pa naju..

...našla še večerjo ravno ob pravem času...

...in se tako zvečer malo pred mrakom vrnila v "najino" samotno Veliko Rujno.

In zopet je bilo prelepo, nepozabno, samotno. Čudovito je bivati v naravi in biti del nje.

________________________