Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti

Čas: okoli 5 ur

Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 

in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.

Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 

da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.

Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 

čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.

 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 

čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 

da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.

Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.

Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 

Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....

Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,

potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 

sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.

Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 

Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 

če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 

Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).

Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).

Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.

Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 

ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 

Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.

Tokrat gledava proti severu Korčule.

Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.

Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?

Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.

Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.

Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.

Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________