Veliki Travnik

 Pot: kmetija Mliner nad Rastkami, partizanska bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik, Turnovka in nazaj

Razmere: v gozdu pršič, na planjavah trd, zapihan sneg

Pred napovedano odjugo sva se odpravila še enkrat na eno najinih letošnjih smučišč,

 ki je obilno obloženo z globokim "pršičem".

Tako kot že nekajkrat, sva blizu kmetije Mliner pustila avto, si nadela smuči in "odsmukala" po zasneženi cesti navzgor, vseskozi s prijetno mislijo v glavi, kako fajn se bo tu peljat navzdol.

 Na tak način je vzpon  lažji in dobri dve uri lepo mineta.

Snega je še vedno veliko in mrzlo je,  zato je sneg tako lepo obstal.

Za spremembo sva tokrat zavila proti partizanski bolnici Mrzle vode. 

Že takoj so naju presenetili močnejši izviri vode, preko katerih sva šla peš in s smučmi v rokah. 

Če se namreč smuči in turne kože zmočijo, se sneg začne nanje oprijemati v vedno težjih coklah, 

ki spravijo ob živce vsakega smučarja, saj jih je nemogoče trajno odstraniti, 

dokler so kože na smučeh.

Pri bolnici Mrzle vode sva bila hitro (na zgornji sliki),

 nato pa je sledil izjemno strm vzpon v breg pod Hlipovcem. 

Še pred njim sva urezala smučino po označeni poti na Travnik. 

Najprej je šlo po strmi grapi navzgor, nato pa je sledil še redek smrekov gozd. 

Že sem premišljevala o tem kako lepa smuka nazaj naju tu čaka.

 Kmalu sva bila pod Turnovko katere strmina me vedno privlači in se že vidim,

 kako bom smučala prek nje.

Turnovko sva obšla po južni strani po označeni poti do koče na Velikem Travniku.

Pot je res označena a v tej obilici snega označbe ne pomenijo kaj dosti, 

če ti pot ni vsaj približno znana. 

Večjih težav s tem kljub temu nisva imela in koča na Travniku je bila hitro pred nama.

Od koče je bil pogled proti Savinjskim Alpam stalno spreminjajoč.

Megle so se dvigovale in spuščale.

Nato je sledil lažji vzpon na Turnovko s katere se da lepo razgledati bližnji Komen.

Že sva bila na Turnovki ( 1637 m). Tu sva pripravila smuči in sebe za strmo smuko.

Sedaj pa le navzdol. Uf  kako to paše.

Sledilo je še nekaj lepega vijuganja v pršiču po redkem gozdu navzdol, 

ki se je zaključilo v malo bolj strmi grapici. 

In  potem še "da se noge spočijejo" navzdol po zasneženi cesti. 

Lahko ta zima prinese še kaj lepšega? Kdo bi vedel ...

_____________________