petek, 25. oktober 2019

Triglav in Cesar

Pot: dolina Krme čez Kurico,  Kredarica, Triglav, Kredarica, Velo polje, Cesar, Verner, Bohinjska vratca, dolina Krme
Čas: okoli 18 ur v dveh dnevih
Čudovita jesen je tudi dolino Krme obarvala v žareče barve. 
Zlasti macesni so žareli v vsej svoji oranžni lepoti.

Tokrat sva prispela do Kredarice v dobrih treh urah in se že spogledovala 
z znanim in lepim grebenom Malega Triglava.
Pot je zavarovana bolj kot kjerkoli drugod v naših gorah.
Na grebenu pred vrhom je že več časa za razgledovanje; še posebej, ker sva sama.
Pogled navzdol nama vedno prija in prinaša tisto zadovoljstvo, ki se ga ne da opisat.
Rž, Rjavina, Cmir...čudovite gore so to.
Na vrhu - 2864 m je seveda obvezno slikanje.

Nisva pogosto tu gor, zaradi  množične obiskanosti. Tokrat nas je bilo tukaj malo.

In ker sva redko tukaj gor, se res spodobi, da narediva nekaj več fotografij.
Pa še vreme nama je naklonjeno.

Pogled proti zahodu.

Približno deset nas je bilo tokrat tu gor, kmalu so vsi odšli, pa je na koncu bil vrh le najin. 
Res lep občutek.. Sledil je sestop po znanem grebenu.

Večer pa je bil kar hladen, kljub toplemu jesenskemu dnevu.

Sončni zahod sva še počakala, potem pa v kočo. 
Prespala sva na Kredarici in zato ne gre zamuditi čudovitega sončnega vzhoda v naslednjem dnevu. 
Res je čudovito, že zaradi takšnih sončnih vzhodov se splača biti tu gor. 
Jutranja žareča stena najvišjega.
Pogled na vetrnice kaže, da bo tudi danes na Kredarici dovolj elektrike.

S Kredarice sva odšla proti Velemu polju, ker sva imela namen, da se povzpneva še na Cesar in Verner., ( na sliki spodaj, vrhova v grebenu.)

Vzpon na Cesarja -2098 m ni bil težak, ne orientacijsko  in tudi ne v plezalnem smislu. 
Sicer pa pot ni označena.
Vrh Cesarja pa je lep, tako kot se spodobi,  nekak kamniti prestol je na vrhu, 
zlasti če domišljija silno deluje.
Pogled nazaj na Kredarico.
Pogled na kočo na Planiki.
Takle pa je Cesar sam brez samooklicanega prestolonaslednika.
Sestop je pa - strm, a ne?
Sledil je Vodnikov dom. Velja si zapomniti, da ima lepo urejeno zimsko sobo
 ter okusno tekočo vodo pred domom.
Nato zopet gor do Bohinjskih Vratc.Z najine strani levo se je strmo dvigoval Verner.

Pot gor je neoznačena, izredno strma  in izpostavljena. Nič niso mikavna ta strma travnata pobočja.
Zaradi izpostavljenosti in močnega vetra sva vrh Vernerja izpustila, mogoče pride drugič na vrsto.
Razgledi pa so bili veličastni: Adam in Eva, Ogradi, Prevalski Stog in še drugi..., 
vse to sva prehodila pred dvema letoma. Dober občutek je to.
Sestop do Bohinjskih Vratc je potekal previdno in počasi.
Z Bohinjskih vratc -  1979 m,  sva sestopila nazaj v dolino Krme. Pot navzdol je tako, tako. 
Prečiš nekaj strmih melišč, zato ne veš ali bi se kar spustil po njih navzdol v Krmo
 ali pa lepo pešačil med kamenjem.
No v glavnem zapuščala sva prelep gorski svet pod Triglavom in se vračala po lepo jesensko obarvani Krmi nazaj proti avtu. 
V jesenskih dneh se res splača obiskati ta visokogorski svet; še vedno je čez dan toplo, lepi razgledi so tu in ni več veliko ljudi..Le dnevi so krajši ampak zato toliko lepši.

_____________________



Ni komentarjev:

Objava komentarja