Planina Javorje

Pot: Kosmačeve Rastke nad Strugami - planina Vodol - planina Javorje - in nazaj
Razmere: megleno spodaj in zgoraj, sneg pršič razen tam kjer je spihano je sneg trd
Višinska razlika: okoli 900 m
Skupni čas: okoli 8 ur

Cesta proti Snežni jami pod Raduho je zasnežena zato sva šla kar po njej. 

Pred nama je nekdo že naredil smučino. Zdelo se nama je zelo "komot", 

saj sva letos že velikokrat sama delala smučino v globokem ali manj globokem snegu.

 Smrečni snežaki so se nama ob poti priklanjali. 

Lepo jih je bilo videti, zlomili pa se tudi ne bodo.

 V ozadju je Rogatec, višinske megle pa so nakazovale, 

da danes zelo verjetno sonca ne bova videla.

 Poklon malega smrežaka.

 Sonce je pokukalo za trenutek, midva pa sva že delala načrte na kateri rob bova danes šla: 

Durce, Raduha, Lanež ...?

Čudovito valovito zasnežena planina Vodol je bila nedotaknjena. 

 Nekajkrat sva brezuspešno poskušala najti bližnjico navzgor do planine Javorje, 

vendar je najin namen preprečila včasih prehuda strmina, drugič ogromno snega ali pa podrto drevje. 

Znova sva se vrnila na poznano traso nato pa se povzpela po najini običajni poti gor na planino.

Pršiiič...sam pršiiiič v nežno valovitem pobočju!

To bo šlo krasno navzdol!

 Planina Javorje ( 1594 m ) je tokrat močno zasnežena in zametana s kupi snega.

 Pritisnila je tako huda megla, tako da sva se odločila, da na vrhove Raduhe tokrat ne bova šla.

 Za današnji megleni dan bo to dovolj. Smuka v megli navzdol, kjer ne veš kaj je spredaj,

 kaj je zadaj,  kje je spodaj in kje zgoraj, pa ni več za moj okus. 

Sicer se je občasno dalo videti malo naokrog ampak samo za kakšen trenutek in hitro fotografijo.

Snega je toliko, da dvometerski kažipot le malo gleda ven - glede na snežne napovedi pa bo tudi ta naslednji teden že prikrit. Bova preverila!

 Zametana pastirska koča na planini Javorje pa nama je dala dovolj zavetja, 

da sva se skrila pred vetrom in v miru pomalicala. No, najprej sva jo morala v megli najti, kar ni bilo preprosto, kljub temu, da planino dobro poznava.

 Pa se nisva dolgo zadrževala, mraz je vztrajno lezel v prste, v obraz ...

 pripraviti je bilo potrebno še smuči za spust.

Zgoraj na planini je bilo tako megleno, da nisva videla drug drugega,

( bo treba včasih nositi GPS tudi v planine; je bila kratka misel).  

Približno sva si v mislih označila smer spusta z vrha, se kmalu izvila iz goste megle

 in sproščen juhuhu v pršiču je bil tu!

 Tudi tole se dogaja.  Padec ni nič posebnega, če ne bi naredil pri tem tako luknjo v mehki sneg,

 da se nato komaj pobereš ven. Ker je toliko sipkega snega se  pod rokami samo vdira 

in polzi in nimaš se kam oprijeti da bi vstal.  Včasih samo obležiš in se sprašuješ 

če boš lahko sploh danes še vstal, saj je pod tabo skoraj dva metra sipkega snega.

 Nato pa zopet dalje in dalje, samo še navzdol...,s kančkom očesa opazuješ čudovito okrašen gozd, delno gledaš smer spusta in imaš v  mislih  kako je to naše stvarstvo nekaj  čudovitega ...

Vmesni pogled na stare plasti zapadlega snega.
Letos ga je toliko kot se spodobi za stare, dobre zime. Smučarskih skrbi v letošnji zimi pač ni.

Utrujena, lačna in prezebla prihajava domov, 

pred očmi in v mislih pa venomer ostaja mehko valovito pobočje pokrito s sipkim snegom, 

ki naju znova in znova zvabi navzgor v nove in nove dogodivščine.

________________