Gora Oljka

Izhodišče: Hudi potok ob Šmartnem ob Paki

Čas: 2 uri

Letošnja stara dobra zima se bo zagotovo zapisala z zlatimi črkami 

v zgodovino turnosmučarskih zim. In če ne zdaj, kdaj sploh še bom imela  možnost, 

da uresničim željo in idejo, da se na našo hišno goro povzpnem s smučmi 

in potem odvijugam v dolino. 

Obenem pa tudi ne izzivam grozečih plazov na bolj izpostavljenih predelih višje ležečih gora. 

V petek popoldan po opravljenih dolžnosti do države sem upala, 

da bom prva urezala smučino tja gor. Pa ni bilo tako. 

Nekdo je očitno imel enako idejo in prav lepa smučina me je pričakala

 od Hudega potoka po grebenu proti vrhu Oljke.

Lepota zimske narave je ovekovečila tudi vrh Bezovca, ki je nekje na sredini poti.

 Pogled navzdol na zamegljeno Šmartno mi je še okrepil dobro voljo.

 Cesta proti koči na Oljki je bila že prav lepo splužena. Seveda preveč za moj okus.

 Lahko bi jo uredili za sankanje, ne pa solili in posipali.Otroci bi bili zelo hvaležni.

Na  vrhu  ( 733 m ) in z vrha navzdol, so smučke okusile slast celca, 

ki pa je bil na žalost preveč južen. Pršiča pač  ni bilo.

 Moj spust je potekal po gozdu navzdol do ceste  pri Jugovi kmetiji. 

Nato ob robu ceste do Jugovih travnkov in dalje do Dobriča.

Prav lepo bi bilo, če sneg ne bi bil povsem južen.

Podpis na Jugovih travnikih.

 V tej zgodovinski epizodi sva sodelovala: moja malenkost in fotograf , ki seveda ni na sliki.

In imela sem vsaj še eno pričo zgodovinskega dogodka. Soseda, ki je odobraval to početje, 

kaj pa si je v resnici mislil, pa seveda poleg njega ve le še Najvišji.

Kakorkoli že; stvar je vredna ponovitve, ko bodo razmere spet naklonjene!

________________________