Olševa - vzhodni del

Izhodišče: Sp.Sleme - Lepi vrh - Gladki vrh - Visoka peč- Olševa in nazaj
Višinska razlika: okoli 700 m
Čas: 6 - 7 ur

Olševa je za naju prijetna domača gora, ki jo vedno z veseljem obiščeva. 

Zdaj že nekaj časa nisva bila tukaj, pa sva se dolgo odločevala kje in kako bova  tokrat hodila gor. Izbrala sva grebensko pot s Spodnjega Slemena, ki sva jo pri velikem spodmolu zapustila in zavila desno pod previsno steno ter navzgor, da raziščeva kaj se tukaj skriva.

Ovinek z označene steze stran in naporen vzpon se je obrestoval.

 Kaj kmalu sva lahko  občudovala veliko okno. 

Ker ta divjina ni pogosto obiskana, so tukaj tudi ptičja gnezdišča v naravnih vdolbinah v steni.

Pokukala sva tudi skozi okno na drugo stran ter ugotovila, da na drugi strani ni "stopničk", 

ampak  nekaj metrov gladke navpične stene do strmega gozda.

Skozi okno torej ne moreva nadaljevati vzpona, zato sva se povzpela po steni in nato ob steni navzgor, 

če bo mogoče tukaj nadaljevati pot po grebenu.

Tu se pride do gozdnatega grebena, ki nudi dober razgled na Sp.Sleme. 

Temu grebenu z neizrazito potko lahko slediš v levo in zopet prideš do  markirane steze za Olševo. Naslednjič bo potrebno raziskati greben še v desno ... zna bit, 

da tam mogoče prideš do Sp.Slemena. To pustiva za kdaj drugič.

Vrh stene je razdeljen v skalnate peči, med njimi pa mostovi iz rumenih macesnov. 

Lahko le gledaš in se čudiš. Le kdo je vse to načrtoval in uredil?

In že sva na Lepem vrhu, nato sledi Gladki vrh (1850 m  ). 

Oba nudita tudi prekrasne razglede na vse strani.

Vrh Olševe se je nama že dal videti. Ni več daleč.

Pogled navzdol na Macesnikovo domačijo je bil malce meglen,

 kot da se v dolini zbirajo rahle meglice.

Tri kraljevske doline so pred Savinjskimi Alpami: Robanov kot,
Logarska dolina in Matkov kot.

Na grebenu Gladkega vrha so bile vse smrekice takole obrušene. Torej se ve zakaj ima tako ime.

Tale pogled na Visoko peč ( 1849 m ) je vedno veličasten. Masiv Olševe je razgibano divji. 

To je  gora z nešteto spodmoli, okni, škrbinami, jamami in prepadi. 

Vedno najdeš kaj novega ali takega, kar si do zdaj spregledal zaradi preobilja razgibanega terena.

Čisto na vrhu Olševe je Govca ( 1929 m ).

 Tu je naju pričakala  vedno lačna kavka, ki je vreščala na naju,

 kaj se tako obirava in se že ne spraviva k malici. 

Sva jo takoj ubogala in se spravila jest v prijetno toplo travnato kotanjo.

Pogled z vrha na osončeno Peco je razodel, da tudi ta nima več skoraj nič snega, 

le snežne zaplate so ponekod, kot tukaj na severni strani.

Pogled v dolino je potrdil vremensko napoved, da bo popoldan manj ali celo brez sonca.

Nič hudega. Sva že dobila najino dnevno dozo D vitamina.

Markacisti nam pogosto s svojimi domislicami popestrijo označene poti. 

Ta puščica nama je pokazala kam morava, da prideva nazaj domov.

Nobenih stranpoti več - ni časa, bo kmalu tema.

Kljub temu  sva ujela še zadnje sončne žarke pred pooblačitvijo 

in zadovoljna zaključila potep po naših prelepih gorah.  

_________________________