Triglav

Izhodišče: dolina Krme
Višinska razlika: 1930 m
Čas vzpona s postanki: 7 ur
Razmere: na prisojnih legah kopno, na grebenu Triglava skala-led-sneg.

Snega ni in ni. Toda dolina Krme je v tem času čarobno ujeta v snežene kristale, ki so se v soju čelnih svetilk skrivnostno bleščali. Stalna temperatura pod lediščem je tukaj ustvarila velike ledene kristale, kar je dolini dalo pravljično lepoto.

Kmalu sva vstopile v drug svet. Nad Zgornjo Krmo so topli sončni žarki dobro opravili svoje poslanstvo. Celo resje je ponekod skoraj zacvetelo. Nisva mogli verjeti svojim očem, kakšna je bila razlika!

Sonce je grelo in vsa zimska oprema je romala v nahrbtnik.
Takole toplo sva se počutile ob koncu letošnjega decembra.

Pod Kredarico pa je le ostalo nekaj zaplat pomrznjenega snega.

V tem času je po navadi tukaj vsaj dober meter debela snežna oddeja. Letos pa skoraj nič!

Ti - ti, El Ninjo!!!

Pogled na Mali Triglav se je odprl dobre pol ure hoje pred Kredarico.

Osončena klopca pred kočo na Kredarici je bila povsem zasedena. Seveda,  na najvišji gorski plaži v naši deželi smo. Tudi midve bi najraje obsedeli tukaj, a sva se raje odločili za vzpon proti vrhu.
Za vsak slučaj. Kdo ve kako bo jutri.

Vstopile sva na dobro zavarovano pot na vrh in  Kredarica je bila kmalu daleč pod nama; kot na dlani.

Utrinek z vzpona.

Še pogled navzdol na drugo stran proti koči na Planiki.

Zopet detajl s poti. Pot je sedaj tako dobro varovana, kot še nikoli nikjer nisem videla.
Pred 27 leti, ko sem bila zadnjič tu, ni bilo tako.

Na Malem Triglavu - 2725 m.

Okence ob poti.

Proti vrhu...

Triglav - 2864 m,  razgledi so seveda prekrasni, seveda za nas, ki nam je planinski raj prirasel v srce.

Po 27 letih sem spet tu.

Pogled navzdol na Mali Triglav.

Karnijske Alpe so v ozadju, desno je Jalovec, levo Mangart, naš tretji najvišji vrh.

Kaj češ še lepšega, kamor ti seže oko, so same prekrasne gore. Zadnja v verigi gora je Rjavina s Temenom. Pred mesecem dni sva bile tudi tam.

In kaj skriva stolp tam notri?

Meditacija na vrhu ob sončnem zahodu ter polni luni...

Med Jalovcem in Mangartom...

Priprave za sestop. Kako lepo, da sva na vrhu same!

Pot je delno zaledenela tako, da so dereze prišle kar prav.

Utrinek na Malem Triglavu.

Sestop s "prečke" do Malega Triglava.

Začelo je kar močno pihati, gora je nama pokazala, da ima narava svojo moč.

Še pogled na zahajajoče sonce na Malem Triglavu.

Sestop... dereze sva pustile kar nataknjene, malo so škrtale na kamenju, toda naslednji trenutek so zopet prišle še kako prav.

Levo je Cmir, desno Rjavina, v sredini pa senca Triglava ob zahajajočemu soncu.

Kljub mrazu in vetru sva si vzeli čas za občudovanje večerne zarje.

Občutki na vrhu gora so nepopisno lepi, ni čudno, da si nekateri radi to privoščijo vsak dan.
Jaz bi tudi tako.