Pot: čez Šitno glavo in po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko, Velika Mojstrovka, Zadnja Mojstrovka, Travnik in preko Velike Dnine nazaj na Vršič
Čas hoje: 8 ur
Višinska razlika: cca 900 m
Nad Šitom glava - 2087 m se imenuje prvi dvatisočak nad Vršičem. Preko njega vodi neoznačena pot na Malo Mojstrovko - 2332 m. Izbrala sva ta manj obiskan pristop. Res sva ves čas hodila sama.
Po prehodu gore Nad Šitom glava se steza priključi Hanzovi poti na Malo Mojstrovko.
Med potjo sva seveda opazovala Ajdovsko deklico, ki še vedno čaka v steni Prisojnika.
V večerni zarji sva prispela na vrh Male Mojstrovke - 2332 m.
Na sicer množično obiskanem vrhu je v tem času uživala le samotna kavka - a le do najinega prihoda,
potem je poletela na vrh Velike Mojstrovke in nama tega prepustila.
Potem sva na Mali Mojstrovki uživala le mi2.
Panorama z vrha: levo je Velika Mojstrovka pred Jalovcem in desno je še Mangart.
Noč naju je ujela preden sva uspela sestopiti nazaj do Vršiča,
pa sva morala poiskat prostor za bivakiranje.
Zaščitena pred vetrom za balvanom, naslednje jutro nisva bila pretirano zgodnja z vstajanjem.
Sonce je že skoraj obsijalo najino ležišče.
Jutranji pogled na s soncem obsijan Triglav. Uf, kako je lepo.
Meglice so se vile v dolini, pri naju pa je bila sinja modrina.
Nadaljevala sva prečenje po kamniti stezici na Veliko Mojstrovko - 2366 m.
Za tem je sledilo prečenje širokega grebena posejanega z večjimi ali manjšimi skalami,
med katerimi se skrivajo rovi, ki vodijo v podzemni kraški svet.
Pogled nazaj na osončena Prisojnik in Razor je bil zelo jasen.
Kljub stalni višini nad 2000m, so ob poti marsikje cvetele Triglavske rože.
Steze tu ni, potrebno si jo je omisliti in tale travnata polička je prišla zelo prav v ta namen.
Lepo sva se po njej prebila naprej, ne da bi preveč pogosto gledala dol v prepadne globine.
Greben z Velike Mojstrovke do Zadnje Mojstrovke - 2372 m pa je širok in pot, ki je le navidezna,
se da prav lepo najti. Skalnati možici pa so nama kazali, da greva v pravi smeri.
Vmes je bilo treba kak skalni možic dograditi ali pa ga celo nanovo zgraditi.
Iz solidarnosti do naslednjih pohodnikov po tem brezpotju.
Proti Travniku se je greben mestoma zožil. Pogosto je bila prepadna stena na levi in desni.
Cvetoča tihožitja ob poti so bila krasna popestritev za oči in srce.
Heliodrom pred Travnikom naju je opomnil, da previdnost v gorah ni nikoli odveč.
Grebenske poti so zelo razgledne. Kolikor časa si na poti, si na višini, tokrat okoli 2000 m. Levo, desno, naprej in nazaj se ponujajo čudoviti pogledi na gorski svet. Na Travniku - 2379 m je razkošen pogled na Jalovec in tudi na ostale Julijce.
Pogled nazaj na greben s Travnika proti Zadnji Mojstrovki jasno pokaže kakšen svet sva prehodila.
Ta del grebena je bolj razgiban. Občasno je namreč treba kak del preplezati, da lahko nadaljuješ pot.
In zopet rožice. Kar tako na skali se naselijo in kot kaže jim tu ničesar ne manjka.
Če jih namreč prineseš v dolino, od žalosti kar hitro shirajo in umrejo.
Spust s Travnika je potekal po precej strmih policah. Sledilo je iskanje poti nazaj na Vršič.
Pod stenami Mojstrovk sva prečila gruščnato področje imenovano Velika Dnina.
Gruščnata Velika Dnina je bila prav zabavna za hojo. Ne veš ali bi hodil med skalami ali po njih.
Včasih pa se odločiš in greš kar skozi skalo. Tudi to je fajn.
V ozadju je viden zadnji prehod čez greben Mojstrovk ter nato kar takole počez med kamenjem dalje...
Vmes so bile tudi manjše ali večje kotanje, katere je bilo potrebno zaobiti na tak ali drug način. Tudi brezna, ki verjetno še niso raziskana, so tam. Midva sva naletela na tri.
V popoldnevu sva že bila nazaj na Mali Mojstrovki in pogled na Vršič ni bil nič kaj vzpodbuden.
Avto pri avtu in hrup. Mar bi ostala tu zgoraj. Pot navzdol sva popestrila še z zadnjim uživaškim dejanjem. Spust po krasnem melišču je bil pravi balzam za dušo pred odhodom v dolino. Toda niti pomisliti nisem smela na moje stare gojzarje. Hudo, ampak kvaliteta je kvaliteta, zdržali so in bodo še morali.
Ocena poti: ***** (čudovito samotna krožna pot)
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar