Križevnik

Izhodišče: nekaj km pod planino Ravne
Razmere:  južen sneg, na vrhu Križevnika izredno močni sunki vetra
Čas: 8 ur z vsemi postanki
S ceste nad kmetijo Planinšek sva zavila na gozdno vlako, jih nekaj prečkala ter nato potrebovala še kakšno uro, da sva prišla do planine Ravne. Za nazaj sva računala, da bodo najine sledi v snegu vidne in se bo dalo tako zopet priti natančno do najinega izhodišča.

Za danes so meteorologi napovedali izredno močan veter v gorah pa sva šla preverit, če bo res tako.

Do planine Polšak se steza spušča in dviga skozi macesnov gozd.

 Vreme je bilo toplo, snega pa le toliko kot ga je navadno pomladi pred  majskimi prazniki.

S planine Polšak je krasen pogled na zahodni greben Raduhe.

Macesnov gozd je vedno lep, tudi pozimi, ko je drevje brez iglic.

S planine se je steza vila po pobočju Križevnika, v daljavi pa sva opazovala megle, ki jih je veter zadrževal nad vrhovi, da se niso prevalile na našo stran.

Steza je bila večinoma pokrita z južnim snegom, ponekod, ravno tam kjer ne bi bilo potrebno, 

pa je bil sneg tudi pomrznjen.

Planinsko ruševje v teh višavah vedno kaže na težke pogoje preživetja.

Sunki vetra so proti grebenu Križevnika res postajali izredno močni, tako kot je bilo napovedano.

Značilen prepaden rob s severne strani Križevnika tokrat zaradi sunkov vetra 

nisva preveč od blizu ogledovala.

Tudi vrh Križevnika  ( 1909 m  ) krasi mini Aljažev stolpek. V ozadju je levo Ojstrica, desno Veliki vrh in Velika zelenica.

V močnem vetru je bilo nebo obarvano s roza in modrimi odtenki.

Severna stena se spušča v Robanov kot.

Panorama proti SV.  V ozadju je celotno pogorje Pece.

Raduha s JZ strani.

Nazaj grede sva opazila grmiček rdečih brusnic. V januarju se nama kaj takega še ni zgodilo. Seveda jih najprej fotografirala, potem pa nisva dopustila, da bi pozeble v zimi, ki bo mogoče še prišla v naše kraje.

S planine Ravne navzdol sva odšla po neki gozdni vlaki in ob poti opazila takle krasen naravni most.

Ko sva hodila navzdol, sva iskala najine jutranje sledi v snegu,  ki naj bi vodile do izhodišča. Toda zaradi močne odjuge je sneg skopnel in morala sva nanovo iskati pot navzdol, da bi vsaj približno prišla do tistega dela ceste, kjer sva pustila avto. Včasih je to lahko prav zabavno.

Večerna zarja zahajajočega sonca nad Rogatcem se je rdečila, ko sva le našla avto 

in se poslovila od zelo lepega dneva.