Ljubljansko Barje

Na Barju je vedno lepo, spomladi pa je še posebej pestro tudi tukaj.

Nikoli ne vem, kod bi krenil, ko se barjanski kolovozi cepijo na nepričakovanih lokacijah 

v vijugastih smereh, kot da te ne ve kam pravzaprav želijo pripeljati.

Pa sem šel malo tja potem pa še sem, ko tam nisem prišel sem kamor sploh nisem mislil priti.

 Pripravljala se je močna ploha, morda celo nevihta, kdo bi vedel, 

saj še meteorologom zadnje dni ni več nič jasno.

 Veter z jugozahoda je prevladal nad severno sapico in rezko šelestenje okrnjene krošnje starega drevesa je nakazalo, da časa za sprehod nimam več veliko.

 Rob vremenske fronte je pokrajino začel naglo osvajati, barjanske ptice so onemele in poljske živali so se pripravile na znano nadaljevanje vremenskega repertoarja.

 Kaj pa jaz? Bom čakal tu ali je čas za umik?

 Kamor koli sem se zazrl, povsod se je igra svetlobe in senc razvijala v ritmu nestalnega vetra.

 Kar stal bi in gledal, tako lepo mi je bilo opazovati vse te pojavne oblike prihajajoče plohe.

 Lovska preža v daljavi tokrat ne bi obvarovala nikogar, tako zelo se je majala.

 Pogled proti jugu je razkril tudi pozicijo sonca, ki je prepustilo mesto seriji temnih oblakov.

  Prve težke in tople kaplje dežja so zaropotale okrog in okrog in se hitro gostile.

Kmalu sem se znova znašel na starem razpotju, a tokrat ni bilo več dileme;

proč od tod in nekam tja, kjer že dolgo nisem bil.

______________________________