Na jug, mimo burje in neviht

Ko si otroci zamislijo, da bi svoje jadranje raje kot na Krku pričeli nekje v Dalmaciji, to skrbnim staršem pomeni, da se bodo vsekakor potrudili izpolniti željo. Seveda z veseljem, kajti jadrava tudi midva rada ob vsaki priložnosti, ki se pojavi.

Tokrat sva vedela, da naju čakajo vetrovni in vlažni dnevi, zato sva pot izbirala glede na prognozo, ki sva jo pridno snemala s spleta. Pa itak je bilo tudi brez tega dovolj jasno; že pogled naokoli je kazal, da se bova težko izognila nevihtam in močni burji.

Iz Omišlja sva izplula opoldne in pred večerom sva že bila na Cresu in v Cresu. Privezala sva se ob bok tele bele ladjice in takoj odšla v 'lajf' kljub dežju, ki se je občasno pojavljal v krajših plohah.

Tudi ponoči so se občasno vrstili nalivi, ki pa jih nisem dosledno beležil, saj sem spal spanje pravičnega kljub temu, da naju je sredi noči odgnal lastnik bele ladjice proč na sosednji pomol. Takšno je pač mornarsko življenje; nepredvidljivo, trdo a vendarle čudovito v vsej svoji pestrosti in jasnosti trenutka, ko se morje in mornarji vrtimo v simbiozi modre miline.

Dokaj zgodaj zjutraj sva zapustila mesto Cres in se podala na pot naprej proti jugu.

Pogled nazaj se je izgubljal med beganjem po fasadah trdnih stavb starega mesta, pogled naprej pa ni obetal nič vzpodbudnega.

A jadra je vseeno potrebno čimprej dvignit, da lahko najina Tabita pokaže svojo gracioznost, ko se suvereno poganja čez valove neglede na jakost vetra. Le za jadra morava poskrbeti, da so vedno prav naravnana, pa je jadranje vedno prijetno.

Otočki s svetilniki so vedno pritegnili pozornost vseh 'mimoplavajočih' in tudi ta s pomenljivim imenom Zaglav ni bil izjema. Dobro sva si ga ogledala in razmišljala o tem, kako lepo bi bilo nekoč najti dovolj časa, da bi se na njem vsaj za trenutek ustavila, ga prehodila in morda celo zaplavala okrog njega. Kdo ve; morda se bo nekega lepega sončnega dne, ko ne bo nobenega vetra za najina jadra, tudi to zgodilo. Po navadi pa ravno ob teh otočkih piha tudi takrat, ko je okoli in okoli čista bonaca.

iiiiiiiiiiiiiii vidiš kaj prihaja??? Ne samo da prihaja, je že tu!!! Močan udarec prihajajoče nevihte je v trenutku udaril v nepripravljena jadra, odtrgal ravno tisto pomembno vrvico, da je jadro ostalo brez kontrole in je bučno plapolalo v orkanskem vetru, ki je sicer kmalu ponehal, je pa povzročil resno poškodbo boljši polovici posadke. Ko se je narava umirila in midva uredila, kar se je urediti dalo, sva imela še nekaj ur prijetnega jadranja do najinega priljubljenega otoka-Ilovika.

Spet sva se privezala na najinem običajnem mestu in po kopanju in ostalih nujnih opravilih sva imela še dovolj časa za vse tiste radosti, ki jih pomorci počnemo na sidriščih.

Ponoči je spet deževalo, spet so se v vetru pojavljali tisti zvoki, ki jim težko najdeš izvor, so pa vzrok temu, da večkrat vstaneš in ležeš kot bi želel. Še posebej, če si tisti del posadke, ki mora delati vse tisto kar drugi ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo. Osebi s to prednostjo dalmatinci ljubko pravijo barba. Ampak to ni moderno. Baje se lepše sliši beseda skiper.

In nastalo je jutro, dan tretji. Grmelo je povsod naokrog; malo vedrine se je na srečo kazalo ravno v smeri Silbe in Oliba, kamor sva bila tudi namenjena.

Še zadnji pogled na Ilovik, nad katerega so se zgrinjali težki oblaki...

...medtem ko sva midva že obrnila ladjo proti izhodu na odprto morje.

Pihala je rahla burja s katero sva zelo hitro prišla do Silbe. Naprej pa ni šlo več. Pa ne zaradi vremenskih razmer ampak zaradi krhkosti človeške psihe, ki je imela dovolj valov, vetra in grozečega grmenja povsod naokrog.

Tako sva bila že v zgodnjem popoldnevu trdno privezana ob valobran malega Silbinega mandrača, ki je na gosto prepleten z vrvmi.

Šele zvečer sva se odpravila na zahodno stran otoka, da pospremiva sonce spat, kot se spodobi. To je tudi čas, ko lahko ugotovimo kakšno bo vreme naslednji dan. Kazalo je dobro.

Noč je bila bolj mirna od prejšnje in tako sva se zbudila v nov dan dovolj spočita.

Že zjutraj je začela pihati solidno močna burja, ki sva jo takoj izkoristila za jadranje naprej proti jugu. Mimo naju so se vrstili otoki kot na tekočem traku: Olib, Premuda, Grebeni, Škarda, Ist, Molat, Zverinac, Iž, Rava ... šele na Žutu sva rekla, da bo za danes konec jadranja, čeprav je bilo vetra dovolj še za celonočno plovbo. Ampak tako zelo se pa nama tudi ni več mudilo, saj sva v tem dnevu nadoknadila vse za nazaj, ko nama okoliščine niso bile tako naklonjene.

Zbudila sva se ob jutranji zarji, ki je oznanjala jasen in topel dan. Nevihtni dnevi so bili končno za nama!

Preostal pa nama je samo še en dan jadranja. Škoda. Kmalu sva bila torej na zadnji etapi najine poti.

Samo deset milj naju je ločevalo od Biograda, kamor sva prijadrala že v zgodnjih popoldanskih urah.

Za naju je bila plovba končana. Najina Tabita pa bo na plovbi še naslednje tri tedne. Skupaj z Damjanom in Janjo. Pa srečno jadrajte! Želiva vam mirno morje, dober veter in obilo prijaznih pristanov.