Omišalj

Sidranje čez noč ni kar tako. Čez noč je namreč bila vremenska napoved, da bo tiho in mirno, kar pomeni brez vetra ali rahel burin. No ravno, ko sva se odpravljala spat, tam okoli 22h pa je zapihalo nekaj srednje močnega podobno tramontani,  naravnost v zaliv. Začela se je znana muzika tuljenja vetra okoli jambora in vrvi in čez nekaj časa se je slišal tudi vžig motorja na eni od sosednjih jadrnicah, kar pomeni, da so se morali na novo sidrati. Neglede na vremensko napoved je varno sidranje zelo pomembno.

Tale Kvarnerč je  prav zanimiv ali je toliko vetra, da se takoj dvignejo kar lepo visoki valovi in takrat seveda ni fotografiranja ali pa se zgodi, da ni vetra  in je potrebno odmotorirati .
In zjutraj sva tako odmotorirala v Kvarnerič, da narediva še zadnjih 40 milj. Tam sredi Kvarneriča pa sem pomislila , da je kar čuden občutek, ko pomisliš kako sam si sredi morja, npr na vzhodu daleč okoli ničesar, le rahlo meglen Rab v daljavi, na zahodu enako, le gorata obala Cresa, pod teboj okrog 100 m globine in nad teboj - zopet nič oprijemljivega.


 
Kako se le počutijo tisti pomorščaki,ki so tam sredi Atlantika ali Tihega oceana čisto sami. Tam pa je praznine polno vse naokoli njih.

Ko sva preplula Kvarnerič,  je za rtom Tarej prišel na vrsto še Kvarner. Tu je obala Cresa najbližje Krku.

Še malo pogleda proti Cresu in naseljem, ki so visoko v hribu Cresa in praktično sploh nimajo dostopa do morja, ker je obala Cresa tu tako strma.

Na drugi strani pa je obala Krka kar položna s precej majhnimi plažicami, ki pa so dostopne le z morja.

In do Omišalja sva tokrat premotorirala še zadnjih 40 milj. Vetra pa ni bilo. Pa kaj - vseeno nama je na morju vedno lepo.

Naslednji dan pa sva se poslovila od Tabite, ki je bila najin plavajoči dom skoraj tri tedne.

Na plovbi z Dubrovnika sva naredila točno 300 milj, skupaj tja in nazaj 580 milj, vse na okroglo po številkah. Domov  naju je vreme pospremilo z nevihtami.