Grintovec

Izhodišče:  spodnja postaja tovorne žičnice

Čas hoje: 1.50 do Kokrškega sedla(1793 m), 2h do Grintovca(2558 m)

Po dolgi sneženi zimi, ki ni dopuščala veliko varnih vzponov, je naju zamikalo pohajati malo višje in zato je bil Grintovec ravno prava izbira, da preveriva, če v Savinjskih vse štima..

Zgodaj zjutraj sva že bila pri spodnji postaji tovorne žičnice za Kokrško sedlo in ob 5.20 sva pričela vzpon proti Cojzovi koči. Poti se ne da zgrešiti; na kažipotu je pisalo, da je samo 2.15 ure do sedla. Najprej pot vodi skozi gozd dokler se svet nepreklicno odpre. Spodaj sva gledala dolino, ki se je prebujala v jutru. Nisva bila sama, kar nekaj jutranjih naspidiranih zagnancev v poltekaški opremi na palični pogon naju je prehitelo.

Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu so ravno odpirali, jutri, v nedeljo, naj bi bila tudi uradna otvoritev.  Na sedlu je bilo precej vetrovno.  Vetrnica, ki polni akumulatorje na koči, se je bučno vrtela, kar je naznanjalo, da bo pijača v hladilnikih ostala kljub sončnemu dnevu prijetno hladna. Po kratkem postanku sva se namenila kar naprej proti vrhu Grintovca. Travniki so bili že polni pisanih rožic in pot je zelo hitro minevala.  Steza se je vila tudi mimo dveh  majhnih zaplat snega. To pa je bilo v spodnejm delu tudi vse, kar je ostalo od velikih količin snega.

 Sneg se je obdržal le še na tako imenovani Strehi pod Grintovcem, kjer pa je bilo mogoče snežišče obiti po eni ali drugi strani. Proti vrhu je čedajle bolj pihalo in dva pohodnika, ki sta naju prehitela sta se zaradi vetra že vračala navzdol.

Na vrhu je seveda vedno prekrasno , cilj dosežen, razgledi čudoviti.

 V zavetju pred vetrom sva si privoščila zajtrk in opazovala meglice kako so se rojevale iz nič. Kar naenkrat se je v daljavi pred Kočno zgostila majhna meglica, rastla čedajle bolj, postala velik oblak, ki je popolnoma prekril Kočno in se nato usmeril še proti nam na vrhu Grintovca.

 Preden je meglena pošast dosegla še nas, pa se je zopet razblinila v nič. Druga meglica, ki je nastala malo kasneje, je dosegla še nas a se je za nami hitro razblinila v nič, tretja pa je bila bolj vztrajna - prekrila in obstala je na vrhu Kočne. Res jih je bilo poučno opazovati. Prava mala šola meteorologije.

Narava je res poučna, le učenci smo velikokrat tako obupno nedojemljivi...

Veter je tudi pojenjal in napotila sva se počasi navzdol.
Občudovala sva razglede v dolino, na mogočni Kalški greben in vedno prepoznavni Krvavec z značilnim stolpom. Hodila sva res počasi, posedala na soncu in ob poti raziskovala globoke škraplje in vrtače, ki domujejo na veliki terasi nad Sedlom. Na novo sva odkrila tudi brezno, ki nama je že veliko let znano in ugotavljala, da še vedno nisva bila notri, ker na jamarsko opremo kar pozabiva, ko se odpravima v gore. Zadovoljno sva opazovala tudi zakasnele planince - pohodnike?,  ki so se vzpenjali  pod žgočim soncem, saj je bila ura že enajst in se znova zavedla, koliko prednosti prinašajo zgodnji jutranji vzponi še zlasti v poletnih vročinah.

Dneva je bilo še dovolj pred nama tako, da sva se spomnila čudovitega razgleda z vrha Grintovca na Skuto.  In seveda je v srcu takoj vzklila želja,  da  bova naslednjič vključila  zraven še njo, saj jo že nekaj časa zapostavljava.











 Pri Cojzovi koči sva si privoščila zopet malico in čaj, ki je bil najin najdražji v hribih do sedaj - a pričakovana kvaliteta in količina nikakor nista dosegali hotelske cene 1.70 eur.

Počasna hoja navzdol s sedla je jasno odsevala najin skrit občutek, da se prekmalu spuščava v dolino in da bi mogoče lahko naredila vseeno malo daljšo pot...

Kakorkoli že; ob dveh popoldan sva sezula preznojene gojzerje, prijetno utrujena in zadovoljna.


Osvežila sva se s čofotanjem po potočku, ki se vije ob prašni cesti proti Kamniški Bistrici. Verjetno bi tam ostala malo dlje, če bi nama bila omogočena samota...

Ker pa sva tako zgodaj vstala sva si namreč zaželela popoldanske sieste a sva to željo lahko udejanila šele na majhni sveže pokošeni travniški livadi v ob potočku na poti domov še pred vzponom na Črnivec.

Ko sva se zbudila v pozni popoldanski uri,  sva složno ugotovila, da je zelo dobro zgodaj vstat; stati na  vrhu 2558 m gore  v jutranjih urah še boljše!  In če ti popoldan uspe še odspati manjkajoče jutranje urice v prijetni senci, je pa dan res dovršen!

Pa še fotografija Kočne z vrha Grintovca, tako da se vidi, da je sneg za to poletje  mogoče res zapustil naše gore.