torek, 27. oktober 2026

Baba Vanga (termalna kopališča Rupite), Bolgarija

 Termalna kopališča Rupite se nahajajo v jugozahodnem delu Bolgarije. 
Ker ne ležijo predaleč od najine načrtovane poti, sva jih obiskala, saj se nama nikamor ne mudi. 
Bila sva prijetno presenečena, ne pa pretirano navdušena, ker so bili zunanji bazenčki precej zasedeni. Tudi avtodomov na bližnjem travniku je bilo za najin okus preveč. Vendar samo najin prvi dan. 
Že naslednji dan ni bilo več gužve. In bilo je res lepo.
Vroča voda kakšnih 75 stopinj izvira iz vrtine in se preliva v majhne bazenčke.
Poleg zdravilnih in toplih izvirov pa se nahaja spominski park Babe Vange.
 Leta 1970 se je prerokinja Vanga naselila v hišici blizu termalnega izvira. 
Tu je sprejemala vse, ki so potrebovali njeno pomoč. 
Odvzela je njihovo bolečino in trpljenje nase in trpečega prekrila z upanjem in vero.
Po njeni smrti leta 1996 so tu uredili spominski park. 
Ohranjena je njena hišica, ki je na voljo za ogled, njen vrt in ribnik s toplo vodo v kateri se 
poleg rib zadržujejo želve. Zraven je še muzej s številnimi fotografijami in multivizijo, 
ter stalna razstava doniranih umetniških del povezanih z veliko prerokinjo. 
 Park je lepo vzdrževan in in ves prostor izžareva pozitivno energijo
 ter ohranja neko mistično vzdušje.
 
Umrla je v bolnišnici Lozenets. Tam je izgovorila svoje zadnje napotke za nas:
 
 
 
Celotna dolina leži v kalderi ali žrelu edinega bolgarskega vulkana, ki že zelo dolgo ni več dejaven. Erozija in čas sta spremenili  žrelo vulkana v podolgovato dolino.
Sprehodila sva se po ostankih roba kraterja, ki so še ostali ob robu doline. 
Hribčki so iz temnih vulkanskih kamenin. Proti notranjosti vulkana so zelo strmi,
 na zunanji strani pa zadosti položni, da je možen enostaven vzpon. 
Ponujajo pa lep razgled po celotni dolini.
V tem delu Bolgarije je še nekaj zanimivosti, ki jih nameravava obiskati. 
A naju bodo počakale do naslednjega obiska.

________________________

nedelja, 25. oktober 2026

Demir Kapija (Železna vrata)

 
Načrtovanje potovanj je v današnjem sodobnem digitalnem svetu lahko. 
Stric Google ali kakšen podoben stric nam prinese vse na pladnju, opiše, nariše in poda koordinate turističnih zanimivosti kjer pač želiš. Za več podrobnosti pa lahko vpletemo še UI.
 
Tudi midva tu in tam pobrskava po spletu in tokrat nama je splet ponudil Demir Kapijo.
To je naselje, ki se nahaja pred zelo ozko sotesko, ki jo je skozi gorski masiv prebila reka Vardar. 
Naseljena je bila že pred antičnim obdobjem, saj je v starih časih imela pomembno strateško funkcijo. 
V moderni dobi pa je znan po svojih naravnih znamenitostih, ki jih povezuje panoramska pot nad sotesko. 
 
Na zemljevidu sva opazila, da vodi ta panoramska planinska pot po grebenu na manjši hribček Prosek
 ter nato navzdol mimo naravnih  oken v mesto Demir Kapija. 
Zato sva za prenočevanje izbrala prostor v bližini izhodišča blizu vasi Koreshnica.
Naslednje jutro je bilo oblačno. Vseeno sva se odpravila na pohod 
(niti ni bil tako kratek, okoli 5 km v eno smer). Pot je dobro označena. 
Na vrhu hriba Prosek sva našla ostanke debelih zidov Markove Kule, 
ki je bila zgrajena v obdobju Rimskega imperija.
S Proseka (na zgornji sliki) je pot vodila navzdol ...
.. mimo poraslih grebenov...
 
... vse do naravnih oken, ki sta zelo velika in prebijeta greben kot dober cestni predor.
Je pa zraven še nekaj spodmolov in votlin, ki ob teh oknih sploh ne pridejo do izraza.
Pogled še z druge strani okna, kjer je fotograf  prečil strmine pod njim.
Od oken se pot vije še vse do razgledišč nad sotesko Vardarja.

Pogled navzdol na sotesko ter staro cesto ob njej. 
Ob poti so naju koze začudeno gledale in se spraševale kaj le delava tu.
Na koncu sva se s Proseka še enkrat ozrla nazaj na lepo razgledno pot z razgledišči,
 na mesto Demir kapijo in sotesko Vardar.

 

sobota, 24. oktober 2026

Titov vrh (Maja E Titos)

 
Pot: Popova šapka, Titov vrh in nazaj,
Čas: skupaj s pavzami 9 ur, 22 km ter okoli 1100 višinskih metrov 
 
Iz mesta Tetovo vodi lepa asfaltna cesta na Popovo šapko na Šar planini.  
Tukaj je na višini okoli 1700 m znano makedonsko smučarsko središče.
Prvi dan, ko sva prispela gor, je bilo povsod megleno; megle so se dvigale in spuščale. 
Kljub temu sva se podala na bližnji dvatisočak (2002 m), ki še nima imena, 
da oceniva razmere glede snega. Prejšnji dan je namreč tu snežilo. 
Do najvišjih vrhov ni bilo videti kaj sneženega, zato sva se odločila, da se naslednji dan povzpneva na Titov vrh, ki je tudi najvišji vrh Severne Makedonije, če ne štejemo Koraba, 
ki je mejni vrh z Albanijo z višino 2764 m.
Pogled iz najinega izhodišča na večerne meglice na Šapki ...
...ter jutranja zarja. Jutranje temperature so bile malo pod ničlo.
Pot je označena in dobro vidna. Najprej vodi čez smučišče nato čez nižje planine...
...do višjih planin, kjer sva v daljavi opazila čredo konj.
Pogled na Titov vrh desno ter Mal Turčin levo.
Pot vodi s stalnim a prijetnim naklonom navzgor, zadnje pol ure proti vrhu pa se strmo vzpne.
Pogled naokrog, na spodnji sliki so v daljavi zasnežene Prokletije...
...ter Korab, mejno gorovje z Albanijo.
Titov vrh (2747 m). 
Na vrhu je bilo nekaj Makedoncev. Med njimi je bil tudi gorski vodnik Živko, ki je nekaj slovenskih planinskih društev vodil po makedonskih gorah, tudi Velenjčane, Šoštanjčane, Polzelane in Mislinjčane.
Po nama je poslal pozdrave za nekatere člane teh društev, ki jih poznava.

Pogled navzdol, kjer je tudi nekaj skalnih grebenov.
Na poti občasno občudujeva skalne skulpture, na spodnji sliki je luska, ki visi nad strmim pobočjem. 
Ni se mi odlomila.
Uživala sva v pogledih po širjavi planin. Zaradi njih sva se spomnila Gruzije, 
ki ima nad takimi planinami še ledenike z vrhovi do 5000 m.
Steza je dobro vidna in ponekod nedvoumno označena z markacijami na lepih kamnih. 
Markacisti so lepo izkoristili naravne danosti.
Na poti sva srečala dve jati prhutavih kur, ki so hrupno odletele, ujedo, ki je krožila nad nama, 
ter konje na paši v daljavi.
Bilo je zopet lepo doživeti širjavo velikih planin. 
 
 Nameravala sva opraviti še nekaj vzponov na vrhove, ki so višji od 2300 m, vendar vreme tega ni dopuščalo. Za naslednje dni je bilo napovedano v gorah sneženje s temperaturami pod minus pet stopinj. Zato sva se odločila, da se odpeljeva v bolj južne kraje.
 
_____________
 

sreda, 21. oktober 2026

Makedonija: Rimski SPA in nacionalni park Jasen

 
 
V Makedonijo sva prispela v času, ko se je dan že poslavljal.  Mejne formalnosti sva hitro opravila 
ter že v temi našla prenočišče nad mestom  Katlanovo. 
Iskanje kvalitetnega prenočišča v tujem kraju ni nikoli enostavno, vendar nama je kljub temi uspelo najti miren prostor, da sva se dobro naspala in odpočila od napornega dneva.
 
Pri mestu Katlanovo v Makedoniji je dobro obiskano termalno zdravilišče. V hribu nad njim pa je
 tudi naraven izvir kisle termalne vode, ki prihaja iz naravne kraške votline. To so stare Rimske terme, ki so jih uredili v jami že Rimljani. Temperatura vode v jami je okoli 40 stopinj.
Te terme so zanesljivo uporabljali že Rimljani, verjetno pa so bile znane že prvim naseljencem na tem območju. Nad temi naravnimi toplicami sva bila takoj navdušena. Tudi ta naravni izvir nama je priporočil sin.
 
Iz jamskih term se voda izliva še v mali zunanji bazenček, kjer je voda že nekoliko hladnejša. 
 
Po večkratnem kopanju v parih dneh in pogovoru z domačini pa sva ugotovila sledeče: 
Pred časom so bile toplice le lokalnega značaja. Vendar so na makedonski televiziji imeli oddajo o teh toplicah in obisk se je povečal. Tako se zgodi, da so toplice popoldne in zvečer polne ljudi,
v jutranjih urah pa sva se tu kopala  sama. Se je pa zanimivo kopati zvečer, ko je popolna tema in splezaš skozi temen vhod v še bolj temno jamo in ne vidiš kdo vse se kopa s tabo. Zanimiva izkušnja.


 V bližini Skopja pa je tudi nacionalni park Jasen z nekaj pohodniškimi potmi ter kanjonom reke Treske.
Vreme ni bilo primerno za celodnevne pohode, ki sva jih načrtovala že doma, 
zato sva si šla ogledat park Jasen.
 
V tem parku sva izbrala kratko pohodniško pot (okoli 6 km) iz doline Matka navzgor do samostana Shishevo, ter nato po drugi poti navzdol do kanjona reke Treske. 
 
V samostanu Shishevo nisva opazila da bi kdo živel tam, 
čeprav so ob njem lepo očuvana stanovanjska poslopja.
 
Ko sva prišla navzdol pa sva ugotovila, da ni mostu na drugo stran reke Treska, 
pot pa se je ob njej končala. Ostala nama je le možnost, da se zopet povzpneva nazaj strmo gor in se vrneva mimo samostana ali pa da prikličeva nekoga s čolnom, z druge strani reke. 
Na drugi strani reke je bilo namreč veliko čolnov, ki so vozili obiskovalce na ogled kanjona. 
 
 Res so prišli po naju in ker sva bila ravno v čolnu sva se odločila še za enourni prevoz po kanjonu Treska in ogled le tega. Bilo je zanimivo saj smo pristali nekje v sredini kanjona, kjer je nekoliko višje v steni vhod v kraško jamo. Povzpeli smo se do jame in si jo ogledali brez vodenja po njej. Naš čolnar je pred jamo zagnal elektro agregat in prižgala se je slabotna jamska razsvetljava. 
Pot po jami je bila le rahlo osvetljena tako, da je bilo tudi to pestro.
Nekaj slik iz jame:
 

Pri vožnji skozi makedonska mesta sva opazila tudi rdeče"dubledeckerje" , 
podobne tistim bolj znanim v Angliji.
In tako sva v tem okolju in pri teh naravnih toplicah stanovala nekaj dni, 
kar nama redkokdaj znese. Sva se pač tukaj počutila dobro.
 
_______________________