Titov vrh (Maja E Titos)

 

Pot: Popova šapka, Titov vrh in nazaj,

Čas: skupaj s pavzami 9 ur, 22 km ter okoli 1100 višinskih metrov 

 

Iz mesta Tetovo vodi lepa asfaltna cesta na Popovo šapko na Šar planini.  

Tukaj je na višini okoli 1700 m znano makedonsko smučarsko središče.

Prvi dan, ko sva prispela gor, je bilo povsod megleno; megle so se dvigale in spuščale. 

Kljub temu sva se podala na bližnji dvatisočak (2002 m), ki še nima imena, 

da oceniva razmere glede snega. Prejšnji dan je namreč tu snežilo. 

Do najvišjih vrhov ni bilo videti kaj sneženega, zato sva se odločila, da se naslednji dan povzpneva na Titov vrh, ki je tudi najvišji vrh Severne Makedonije, če ne štejemo Koraba, 

ki je mejni vrh z Albanijo z višino 2764 m.

Pogled iz najinega izhodišča na večerne meglice na Šapki ...

...ter jutranja zarja. Jutranje temperature so bile malo pod ničlo.

Pot je označena in dobro vidna. Najprej vodi čez smučišče nato čez nižje planine...

...do višjih planin, kjer sva v daljavi opazila čredo konj.

Pogled na Titov vrh desno ter Mal Turčin levo.

Pot vodi s stalnim a prijetnim naklonom navzgor, zadnje pol ure proti vrhu pa se strmo vzpne.

Pogled naokrog, na spodnji sliki so v daljavi zasnežene Prokletije...

...ter Korab, mejno gorovje z Albanijo.

Titov vrh (2747 m). 

Na vrhu je bilo nekaj Makedoncev. Med njimi je bil tudi gorski vodnik Živko, ki je nekaj slovenskih planinskih društev vodil po makedonskih gorah, tudi Velenjčane, Šoštanjčane, Polzelane in Mislinjčane.

Po nama je poslal pozdrave za nekatere člane teh društev, ki jih poznava.

Pogled navzdol, kjer je tudi nekaj skalnih grebenov.

Na poti občasno občudujeva skalne skulpture, na spodnji sliki je luska, ki visi nad strmim pobočjem. 

Ni se mi odlomila.

Uživala sva v pogledih po širjavi planin. Zaradi njih sva se spomnila Gruzije, 

ki ima nad takimi planinami še ledenike z vrhovi do 5000 m.

Steza je dobro vidna in ponekod nedvoumno označena z markacijami na lepih kamnih. 

Markacisti so lepo izkoristili naravne danosti.

Na poti sva srečala dve jati prhutavih kur, ki so hrupno odletele, ujedo, ki je krožila nad nama, 

ter konje na paši v daljavi.

Bilo je zopet lepo doživeti širjavo velikih planin. 

 

 Nameravala sva opraviti še nekaj vzponov na vrhove, ki so višji od 2300 m, vendar vreme tega ni dopuščalo. Za naslednje dni je bilo napovedano v gorah sneženje s temperaturami pod minus pet stopinj. Zato sva se odločila, da se odpeljeva v bolj južne kraje.

 

_____________
 

Makedonija: Rimski SPA in nacionalni park Jasen

 

 

V Makedonijo sva prispela v času, ko se je dan že poslavljal.  Mejne formalnosti sva hitro opravila 

ter že v temi našla prenočišče nad mestom  Katlanovo. 

Iskanje kvalitetnega prenočišča v tujem kraju ni nikoli enostavno, vendar nama je kljub temi uspelo najti miren prostor, da sva se dobro naspala in odpočila od napornega dneva.

 

Pri mestu Katlanovo v Makedoniji je dobro obiskano termalno zdravilišče. V hribu nad njim pa je

 tudi naraven izvir kisle termalne vode, ki prihaja iz naravne kraške votline. To so stare Rimske terme, ki so jih uredili v jami že Rimljani. Temperatura vode v jami je okoli 40 stopinj.

Te terme so zanesljivo uporabljali že Rimljani, verjetno pa so bile znane že prvim naseljencem na tem območju. Nad temi naravnimi toplicami sva bila takoj navdušena. Tudi ta naravni izvir nama je priporočil sin.

 

Iz jamskih term se voda izliva še v mali zunanji bazenček, kjer je voda že nekoliko hladnejša. 

 

Po večkratnem kopanju v parih dneh in pogovoru z domačini pa sva ugotovila sledeče: 

Pred časom so bile toplice le lokalnega značaja. Vendar so na makedonski televiziji imeli oddajo o teh toplicah in obisk se je povečal. Tako se zgodi, da so toplice popoldne in zvečer polne ljudi,

v jutranjih urah pa sva se tu kopala  sama. Se je pa zanimivo kopati zvečer, ko je popolna tema in splezaš skozi temen vhod v še bolj temno jamo in ne vidiš kdo vse se kopa s tabo. Zanimiva izkušnja.

 V bližini Skopja pa je tudi nacionalni park Jasen z nekaj pohodniškimi potmi ter kanjonom reke Treske.

Vreme ni bilo primerno za celodnevne pohode, ki sva jih načrtovala že doma, 

zato sva si šla ogledat park Jasen.

 

V tem parku sva izbrala kratko pohodniško pot (okoli 6 km) iz doline Matka navzgor do samostana Shishevo, ter nato po drugi poti navzdol do kanjona reke Treske. 

 

V samostanu Shishevo nisva opazila da bi kdo živel tam, 

čeprav so ob njem lepo očuvana stanovanjska poslopja.

 

Ko sva prišla navzdol pa sva ugotovila, da ni mostu na drugo stran reke Treska, 

pot pa se je ob njej končala. Ostala nama je le možnost, da se zopet povzpneva nazaj strmo gor in se vrneva mimo samostana ali pa da prikličeva nekoga s čolnom, z druge strani reke. 

Na drugi strani reke je bilo namreč veliko čolnov, ki so vozili obiskovalce na ogled kanjona. 

 

 Res so prišli po naju in ker sva bila ravno v čolnu sva se odločila še za enourni prevoz po kanjonu Treska in ogled le tega. Bilo je zanimivo saj smo pristali nekje v sredini kanjona, kjer je nekoliko višje v steni vhod v kraško jamo. Povzpeli smo se do jame in si jo ogledali brez vodenja po njej. Naš čolnar je pred jamo zagnal elektro agregat in prižgala se je slabotna jamska razsvetljava. 

Pot po jami je bila le rahlo osvetljena tako, da je bilo tudi to pestro.

Nekaj slik iz jame:

 

Pri vožnji skozi makedonska mesta sva opazila tudi rdeče"dubledeckerje" , 

podobne tistim bolj znanim v Angliji.

In tako sva v tem okolju in pri teh naravnih toplicah stanovala nekaj dni, 

kar nama redkokdaj znese. Sva se pač tukaj počutila dobro.

 

_______________________

 

Lukova banja in Džavolja varoš

  

V Srbiji je veliko geotermalnih izvirov, nekateri so zajeti in preurejeni v te ali one "banje", 

nekaj pa je prostih v naravi. Za naju so najbolj zanimivi zadnji; naravni topli izviri. 

Sin naju pred vsakim potovanjem seznani z lokacijami naravno toplih izvirov na najini poti in reče...

 morata it tja in tja ... Pa sva šla.

 

Najprej sva si ogledala Lukovo Banjo. To je sicer urejena "banja" s hoteli in zdravilišči,

 nameščenih v ozki dolinici. Toda nad mestom se nahajajo tudi mali bazenčki in izviri s toplo vodo

 ( T= 40 do 50 st. C ), ki so prosto dostopni vso leto, sedem dni v tednu, 24 ur na dan. 

Ni bilo vse čisto po najinem okusu, ker rada obiskujeva in raziskujeva take točke, 

ki so manj poznane in ogledi niso vodeni. Takih zelo obiskanih turističnih točk se izogibava.

 

Tu sva namreč opazila, da sem hodijo na sprehode tudi gostje zdravilišča. 

In verjetno za njih je bilo pri bazenčkih opozorilo, da se mora vsak prej zglasiti pri zdravniku,

 da ugotovi koliko časa si lahko namoči noge v bazenčku.

En izvir zdravilne vode je bil za pritisk ali zoper njega, eden za ali proti "šečeru",

eden za zdravje oči in še eden za inhalacijo.

Nisva komplicirala zaradi teh zadev, zvečer sva se precej dolgo namakala s celim telesom v prijetno topli zdravilni vodi in zjutraj sva se res zbudila brez pritiska in sladkorja. Zato sva šla do zdravilnih vod tudi  zjutraj in po pravilih namočila le noge. Jutranji hlad naju je namreč odvrnil do kopanja.

Naslednji ogled je veljal Džavolji varoši.  Tu je ogled plačljiv, vendar poceni. 

V 40 minutah se lahko sprehodiš na krožni poti bivših rudnikov, ki so v XIII. stoletju tukaj pridobivali dragocene kovine vse od železa do zlata. Zdaj so znana le še tri rudarska okna, od tega dve še nista raziskani. Rudariti so namreč končali samo po nekaj letih, saj so pobrali le lahko dostopna rudna telesa. Ker na take oglede prihajava vedno v zgodnjih jutranjih urah, sva tudi tokrat na sprehodu uživala sama. 

Erozija tal ter razni izkopi rudnika so za seboj zapustili zanimive peščene in kamnite stožce. 

Skulpture so naju spomnile na lepote turške Kapadokije.

Na spodnji sliki je brežina  nad kamnitimi stožci. 

Vidi se, da so v naslednjih tisočletjih še možnosti za "rast" novih stožcev.

V Džavolji varoši stoji lepa cerkvica Sv. Nikola. 

Ob cerkvici pa drevešček ves ovit s papirčki. To sva videla že v Armeniji. 

Po njihovi tradiciji, vernik ovije papirček ali rutico okoli drevesa, ko se mu izpolni priprošnja svetniku.

Opazila pa sva tudi veliko papirnatega denarja in kovancev zataknjenih med kamenje ob cerkvici. 

Naslednja najina postaja pa naj bi bila v Kosovu. Tu se je nama pa malo zataknilo.

Zato na Kosovo nisva šla. 

Videla sva že marsikaj a takšne količine smeti v zadnjih kilometrih 

ob cesti proti kosovski meji pa še nikjer. Pa ni to vzrok za spremembo potovalnega načrta. 

Na Kosovem namreč ne velja zelena karta za zavarovanje avtov. Zato ga je potrebno urediti na meji. 

Za najin kombi, ki je registriran kot tovorno vozilo z nosilnostjo nad eno tono, 

stane zavarovanje 138 € za 15 dni. 

Po internetu sva se pozanimala, da naj bi pristojne službe leta 2026 sklenile nek dogovor 

o oprostitvi tega, vendar v praksi to še ni delovalo. 

Cena obiska Kosova se nama je zazdela  absolutno preveč in sva raje obrnila na meji nazaj 

in se preko Srbije podala v Makedonijo.

 

___________
 

Kopaonik, Pančičev vrh

 

Pot: smučarski center Kopaonik, Pančičev vrh, Veliki in Mali Karaman, Vučak ter nazaj

Čas: okoli 6 ur, 12 km in okoli 800 višinskih metrov.  

 

 Smučarski center Kopaonik je ogromen in se še širi. Je dosti velikih hotelov in apartmajskih hiš, 

pa kljub temu gradijo še nove nastanitvene kapacitete. Je tudi veliko lepih in dolgih smučarskih prog,

ob katerih so moderni snežni topovi. Imajo pa tudi dobre snežne razmere, saj se smučišča rastezajo med 1700 in 2000 m nad morjem. O obilici snega, pričajo tudi palice ob cesti, ki so visoke več kot tri metre. 

 

V tem času zaradi vetrovnega vremena skoraj  ni bilo obiskovalcev. 

Od ski centra vodi nekaj pohodnih poti na najvišji Pančičev vrh (naslovna slika).

Izbrala sva najbolj desno smer, da sva lahko prehodila lep krog prek najvišjih vrhov Kopaonika, s tem da sva prečila do izhodišča delno tudi po brezpotju preko strmih gozdnih globač. 

 

Vreme je bilo spremenljivo vetrovno, megleno, delno sončno ali pretežno oblačno; 

za kratek čas je na naju spustilo tudi ledene snežinke. 

Pančičev vrh (2016 m) zaseda vojska, prepovedano je tudi fotografiranje od blizu.

 Pa sva to upoštevala. 

Sestopila sva po drugi strani vrha in se preko smučišč podala čez pobočja porasla z borovničevjem.

Pa sva se najedla še borovnic, saj jih tukaj očitno letos ni nihče pobral. 

Kljub trudu sva jih večino pustila tam za morebitno zimsko bero.

 

Pogled nazaj na Pančičev vrh. 

 

  

Na Velikem in Malem Karamanu (1936 m) so postavljene malo manj ali bolj moderne koče.

Pogled navzdol so zakrivale megle.

Nazadnje sva se povzpela še na Vučak (1936 m)...

... ter sestopila nazaj na izhodišče.

Razmišljava, da ne bi bilo slabo kakšen zimski teden preživeti tudi tukaj.

S smučmi seveda.

 

____________