Visočica (Velebit)

 

Pot: naselje Rizvanuša (nad Gospičem), Jadrina poljana ( do tu z avtom), Visočica ter nazaj

Čas hoje: od Jadrine poljane 1,30 ure navzgor

Razmere: jasno, hladno vreme z burjo 

 

Iz Karlobaga se zapeljeva na Velebit, mimo Baških Oštarij do majhnega naselja Rizvanuša. 

 Od tu do vrha Visočice vodi planinska pot, za katero se potrebuje 4 - 5 ur pridne hoje. 

Ker pa pot v začetku poteka po slabši makadamski cesti, sva se odločila, 

da se po njej peljeva z avtom dokler bo šlo.  

Od Jadrine poljane, kjer sva parkirala, se vije lepa planinska steza skozi značilni Velebitski bukov gozd.

 

Kakšno uro hoje pod vrhom se nahaja planinski dom Visočica.  

Nad domom steza zavije na  strme travnate poljane.

Lepo je pohajati po njih in uživati v prekrasnih razgledih po prostranstvih Velebita.

 Visočica (1619 m) spada med najlepše razglednike Velebita.  

 

Daleč pod nama sva ugledala Paški most ...

 

... od jadranskih otokov pa se je videlo vse od Ilovika pa do Kornatov.

(Ilovik, Silba, Premuda, Olib, Ist, Molat, Dugi otok). Pod nama sta Pag in Vir, 

za njima Pašman in v ozadju še Dugi otok. Res prelepo. 

Po Velebitu pa je pogled segal do Vaganskega vrha ...

 

... ter Stapine ter Panosa (slika zgoraj) pa vse do severnega Velebita.

Čez Visočico lahko narediš malo krožno pot ter se vračaš po spodnjih poljanah nazaj do koče.

V tem dnevu je burja kazala svojo moč, zato se na vrhovih nisva predolgo zadrževala. 

A v tistem kratkem času na vrhu sva uživala v krasnem razgledu daleč naokoli.

 Visočica ima res zasluženo sloves izredno lepega, morda celo najlepšega razglednika Velebita.

Zato je velika verjetnost, da jo bova še kdaj obiskala.

 

____________________

 

Pločno

 

Pot: Masna luka nad jezerom Blidinje, pot proti Boričevcu, Ravnine, vrh Pločno, 

nazaj po poti pod Jabuko 

 

Čas: po opisu poti okoli 4 ure navzgor, višinska razlika okoli 1100 m in vse skupaj okoli 16 km poti. 

 

Pločno je najvišji vrh planine Čvrsnice in dominira nad jezerom Blidinje. 

Do izhodišča vodita dve cesti od jezera Blidinje. Prva pelje od Boričevca po zelo razriti makadamski cesti, druga asfaltna pa do Masne luke, kjer stoji samostan in cerkev sv. Ilije proroka.

Tu je tudi veliko asfaltno parkirišče ter malo pod njim močan izvir okusne in mrzle pitne vode. 

Tu sva tudi midva parkirala med obiskovalci priljubljenega duhovnega centra. 

Od Masne luke sva krenila po gozdni stezi proti Boričevcu. 

Steza je dobro označena in hitro krene navzgor skozi gozd do roba planine Čvrsnice. 

 Ko sva prispela na rob planine, sva nad sabo prvič zagledava najin vrh. (slika zgoraj).

Med vzponom vedno rada pogledava naokoli. Tokrat vidiva planino Vran, 

kjer sva pohajala prejšnji dan.(slika zgoraj).

Med zaraščenimi vrtačami se pot po planini vije zelo prijetno.

Za kratek čas se oddahneva na Ravnini, kjer je križišče poti. 

Najina pot zavije proti Pločnu, druga pa vodi proti Velikemu Vilincu in Hajdučkim vratom, 

kjer sva bila pred tremi leti.

Na sam vrh sva se povzpela po utrjenem melišču.

Pločno (2228 m).

Na vrhu je nekoč bila planinska koča, v času SFRJ je to bil vojaški objekt. 

Malo pa je naju presenetilo, da je v koči še sedaj vojska.

Zato iz druge smeri sem gor vodi tudi slaba makadamska cesta.

Pogled z vrha po planini Čvrsnici. V ozadju zagledava Veliki Vilinac. 

Je lep je občutek, da sva tam že bila pred leti in občudovala Hajdučka vrata. 

Za njih sva v bosanskem vodniku prebrala, da je to "vzpon in pogled za milion dolara". 

Se strinjava.

Malo se sprehodiva še po obronkih Pločna.

Koča na vrhu, kjer prebiva vojska.

Po počitku ter občudovanju visoke planine se vračava navzdol.

Pred seboj zopet gledava planino Vran na drugi strani jezera Blidinje.

Za spust v dolino tokrat izbereva drugo varianto. 

Ta pot se v začetku vije med ruševjem, ter se nato spusti strmo navzdol po mehki stezi skozi borov gozd. 

 Na izhodišče se vrneva točno pri studencu pod cerkvijo, kar naju zelo razveseli. 

Odžejava se in dopolniva zalogo mrzle studenčnice za naslednje dni.

 

____________

 

Vran, planina Vran

 

Pot: jezero Blidinje, vrh Vran na planini Vran ter nazaj

Čas: okoli 4 ure, (2 uri navzgor po opisu poti) , okoli 840 višinskih metrov ter 8 km poti.

Jezero Blidinje se nahaja na Dugem polju. Je del Parka prirode, ki je zaščiten, da se ohrani prvinsko naravno okolje. Pohodniki ga imamo radi tudi zaradi obilja samotnih poti ter tihe pokrajine, ki vabi k  daljšemu bivanju med samotnimi borovci.

 

Nad jezerom se dvigujeta dve planini: Vran in Čvrsnica. Stare zgodbe pravijo, da je planina Vran dobila ime po jatah vran, ki so nekoč davno bivale na tej planini. Midva jih danes nisva opazila niti za vzorec.

Planina Vran ima štiri vrhove nad 2000 m. Midva sva se povzpela le na Vran (2020 m).

 Vremenska napoved za danes je namreč obetala nekaj ploh preko dneva, pa nisva vedela ali temu verjeti ali ne. Tokrat pa so meteorologi imeli prav, ujele so naju plohe in zato sva se povzpela le na prvi vrh planine, imenovan Vran. Sicer pa se od tu lahko pot zaokroži še preko Malega ali Velikega Vrana.

 Označena pot na planino vodi skoraj naravnost strmo navzgor.(slika zgoraj).

Na zgornji sliki je pogled na jezero Blidinje in Dugo polje.

Na vrhu planine je razgled na vse njene vrhove višje od dva tisoč metrov.

Pogled na planino Čvrsnico na drugi strani Dugega polja. Tja bova šla jutri.

Utrinek s poti.

Pohod po planini.

Vrh Vran (2020 m).  Na vrh sva pohitela, hodila sva le uro in pol.

Zaradi ploh, ki sva jih že ugledala kako se bližajo, poti po ostalih vrhovih nisva nadaljevala, 

ampak sva se obrnila nazaj proti dolini.

Na pospešeni poti navzdol naju je ploha ujela, malo sva vedrila pod večjim borom, 

pravo zatočišče pa sva imela šele v avtu.

Jutri se obeta nov, jasen in topel dan, 

kar pomeni za naju nove planinske užitke po poteh na drugi strani lepe planote.

 

__________________

 
 

Monte Sart (Žrd), Senožeče, Picco di Grubia

 

Pot: Sella Nevea, koča Gilberti, Sella Grubia, Senožeče, Picco di Grubia in nazaj do koče Gilberti

 

Tokrat sva si skrajšala pot tako, da sva se s sedla Sella Nevea z gondolo zapeljala do koče Gilberti in od tam krenila proti Bili peči. Gondola je pričela obratovati ob 8.30. Bil je lep poletni dan, 

pa sva zato lahko sproščeno zakorakala po italijanski strani Kanina vse do Monte Sarta. 

Od koče Gilberti v eno smer porabiš približno tri ure časa.

--Na zgornji sliki je koča Gilberti slikana s sedla pod Bilo pečjo.

 

 Na zgornji sliki je naš Kanin v ozadju, na spodnji sliki pa sedlo Grubia z bivakom.

 

S sedla Grubia vodi grebenska pot na prvi vrh Senožeče(2320 m) 

in nato še na drugi vrh Monte Sart, (2324 m)

V takem vremenu so razgledi z vrhov daleč naokoli. Na spodnji sliki je Montaž, 

Špik hude police ter Špik za nosom (od leve na desno). 

Pod skupino Montaža pa se nahaja prostrana planina Pecol.

Ob vračanju sva se povzpela še na Picco di Grubia (2238 m).

Utrinki z vrhov.

Pogled nazaj na najin Picco di Grubia, Senožeče ter Monte Sart (vrhovi od leve ).

Pot sva zaključila pri koči Gilberti ter se z gondolo vrnila na Sello Neveo.

Tokrat sva v osmih urah prehodila okoli 13 km in nabrala blizu 1000 višinskih metrov. 

 

_____________________