Španija: andaluzijski mesti Zahara in Ronda

 Zgodaj zjutraj sva zapustila Portugalsko in se odpeljala nazaj v Španijo.

 Tokrat obiščeva še dve slikoviti mesti v Andaluziji. 

Zahara de la Sierra, majhno in slikovito mesto leži na pobočju hriba pod ostanki stare mavrske trdnjave.(naslovna slika).

Ulice v mestu so ozke in strme, zato je bolje da v njega ne siliš z avtom, če ni nujne potrebe. Kljub ozkim ulicam poteka promet  večinoma v obe smeri, kar lahko postane za tujce mimogrede zelo mučno in razburljivo. Sicer pa v mestu vlada mirno in tradicionalno vzdušje.

Pogled na okoliške gore in umetno jezero Zahara El Gastor je kot iz reklamnega plakata.

Kasneje obiščeva še bolj poznano in bolj obiskano mesto Ronda. 

To je tudi eno od belih andaluzijskih mest, vendar je zaradi svoje edinstvene lege na robu globoke soteske El Tajo med bolj turističnimi mesti.

Obe strani mesta čez sotesko povezuje most Puente Nuovo s katerega so lepi razgledi.

Sprehodiva se po ulicah mesta, ki pa so zelo živahne zaradi turističnega vrveža, 

za katerega se zdi, da tukaj nikoli ne zastane.

Ronda velja za eno najstarejših mest v Španiji in ima tudi eno izmed najstarejših aren za bikoborbe. 

Midva pa nadaljujeva pot proti kanjonu El Chorro. 

 

______________

 

Portugalska: Algarve, pot Seven Hanging Valleys

              Noč in jutro sta bila jasna. V teh dnevih so bila jutra hladna, le med osmimi in desetimi stopinjami. Takoj ko je posijalo sonce, pa se temperatura povzpne nad 20 stopinj.    

Pot Seven Hanging Valleys je lepo opisana na blogu Potujoči brlog, od katerega pogosto dobivava ideje, 

kaj zanimivega si bova ogledala na najinih potovanjih. 

Pred začetkom poti je veliko parkirišče, kjer je možno tudi prenočiti, 

če poseduješ ustrezno opremljeno vozilo.

 Pot je dolga okrog sedem kilometrov v eno stran. Midva sva potrebovala pet ur za celoten pohod. 

Večina turistov se sprehodi le do prvih klifov ali prve plaže. 

Na vsako pot se vedno odpraviva v jutranjih urah in to se nama obrestuje. 

Zato sva v eno stran hodila sama in občudovala kreativnost narave. Res je bilo lepo. 

Hodila sva počasi, nazaj grede pa je bila to hitra hoja z vmesnim kopanjem na izbrani plaži. 

Za obujanje lepih spominov na to pot, pa sva tokrat tudi zelo veliko fotografirala.

Bilo je lepo in sedaj gremo dalje. 

 

_____________

 

 

 

 

Portugalska: področje Algarve, Arco da Albandeira

 Regija Algarve je zelo znana turistična pokrajina na Portugalskem. 

 Portugalska obala je znana po lepih peščenih plažah pod visokimi klifi 

in najprej sva si jih ogledala prav tukaj.

Najprej sva šla pogledat menda najdaljšo plažo v državi, Praia da Falesia. Nič posebnega se nama ni zdela. Dolga mivkasta obala ter v ozadju plaže razčlenjene visoke planote.

Zato sva se zapeljala dalje do Arco da Albandeira. Tu pa so se pričeli tisti lepi klifi.

Potrebno je še omenit, da v Algarvi ni dovoljen dostop avtodomov do obalnih plaž. 

Videla sva znake za prepoved, vendar na tem področju Arco da Albandeira, kjer sva bila midva, nekateri avtodomarji prepovedi niso upoštevali. 

Sprehodiš se lahko ob obali, povsod so pešpoti in občuduješ prelepo pokrajino.

Med klifi se raztezajo lepe plaže.

Tako sva najprej prehodila štiri kilometre obale do začetka druge poti. Seven Hanging Valleys, ki sva jo imela v načrtu za naslednji dan.

In tako je nastalo nekaj slik za spomin.

Klifi v tej regiji so večinoma sestavljeni iz apnenca, sedimentne kamenine, ki nastane iz ostankov morskih organizmom, npr školjk. Te so veliko kje vidne tako da dobesedno hodiš po njih. 

Plaže in klifi so večinoma v zlato oranžnih odtenkih.

Apnenec zlahka erodira in tako nastanejo različne tvorbe, jame, stolpi, loki.

Pokrajina je resnično lepa. V tem dnevu pa tudi ni bila turistično oblegana, tako da sva po vsej poti hodila sama in tudi lepo plažo sva imela tokrat v posesti sama. Prenočišče je potrebno izbrati precej stran od obale ali pa na parkiriščih, kjer je to dovoljeno. Midva sva imela srečo in našla mali prostor za prenočevanje precej blizu obale.

 

__________________

 

 

Portugalska: mesto Faro

Meja med Portugalsko in Španijo poteka na po sredini reke Rio de Guadiana. 

Takoj na drugi strani mostu, za mejo, naju ustavi policija in postavijo nekaj vprašanj o najinem vtisu o  Španiji in o namenu najinega obiska Portugalske. 

Vprašanja se nama zdijo malo neobičajna, vendar vseeno vljudno odgovarjava.

 Pravijo, da so to vprašanja zaradi neke statistike obiskovalcev Portugalske. 

Nato zapelješ na desni pas (je dovolj jasno označeno), kjer ti slikajo registrsko tablico in potegneš svojo plačilno kartico čez avtomat. 

S tem si registriran kot uporabnik vseh njihovih avtocest. Če tega ne narediš, kasneje dobiš račun na 

e-mail, ki ga moraš plačati. To sva izvedela od najinega znanca. Kako pridejo do maila pa ne vemo. 

Torej sva tu, kakor sva tudi načrtovala najino tokratno potovanje.

Najprej sva se zapeljala v mesto Faro na krajši postanek, ki pa je postal daljši, kot sva predvidevala. Mesto se nama ne zdi nič posebnega, pač naselje kot mnogo drugih ob obali. 

Pritegne pa naju ozka cesta, ki vodi na dolge in ozke otoke, ki so razpotegnjeni pred mestno obalo in delujejo kot naravni valobran pred močnimi valovi Atlantika.

Presenečena sva koliko drobnega peska se je nabralo na otoku zaradi vetra in valovanja oceana.

 Celoten otok je bil zametan z mivko, cesto pa so 'plužili' z buldožerji, da je bila za silo prevozna.

Res si nisva mislila, da bova to doživela še kje drugje razen v puščavah. 

 Je pa tukaj dolga mivkasta plaža de Faro (Praia de Faro), ki je očitno priljubljena, glede na restavracije, namestitve in drugo turistično infrastrukturo, ki sva jo tukaj videla.

Mivka je bila povsod, na terasah restavracij, v atrijih hiš in verjetno tudi v avtih.

 Sprehodila sva se ob obali in zato sva tudi midva kmalu zapeskana.

Bliža se mrak in odpraviva se iskat prenočišče. Nameravala sva sicer prespati tu nekje, 

vendar nisva našla primernega prostora, kjer bi lahko parkirala najin avto tako kot bi želela. 

Najdeva ga pa na celini na zelo ugodnem in tihem prostoru takoj za mestom Faro.

Zanimivo nama je, da tudi do njega vodi zapeskana cesta, 

tako da so bile potrebne izkušnje in primeren avto za dostop na lokacijo. 

Zjutraj, ko sva se peljala navzdol je pa šlo veliko lažje. 

__________________