Gibraltar

Končno sva prispela do juga Španije in pred nama se je prikazala desna Herkulova skala.

 Ko se pripelješ do mesta La Linea de la Concepcion, se Gibraltar kar naenkrat prikaže pred teboj, 

tako kot je razvidno iz spodnje slike. 

Pred mejnim prehodom v Gibraltar je dovolj parkirišč, kjer lahko varno pustiš svoje vozilo,

če si boš Skalo in mesto pod njo v nekaj urah ogledal peš.

 Lahko pa mejo prestopiš tudi s svojim avtomobilom.

Današnji status Gibraltarja je:  čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva. Ima lastno vlado toda zunanja politika je v rokah Velike Britanije. Španija še vedno zahteva suverenost nad tem ozemljem.

 Leta 1985 je Španija ponovno odprla mejo za prehod ljudi 

Omeniti je tudi treba da Velika Britanija ni več v EU zato je potrebno paziti na porabo interneta, 

pa tudi z Marokom je od tu možno vzpostavit internetno povezavo, 

kar večini tukaj gotovo ne ustreza.

Za vstop v Gibraltar potrebuješ potni list ali osebno izkaznico, kot sva jo imela midva. 

Takoj za mejo je letališka steza, ki jo moramo prečiti. Točno pred nama so ta prehod zaprli in zavarovali, zato sva imela priložnost videti vzlet letala.

Nato pa vstopiš v mesto, ki ni tako majhno. Ima luko, marino in lepo središče z mnogimi ulicami. Lahko opaziš stare rdeče angleške telefonske govorilnice ali rdeče poštne nabiralnike. 

Manjkal je samo še rdeč avtobus "dubledecker", ki ga menda tudi imajo.Sredi dneva sva se odpravila po ulicah navzgor do serpentinaste ceste in po strmih stopnicah dalje...

 kar pač izbereš za pohod na 426 m visok vrh.

Ker je to narodni park je potrebno plačat vstopnino. Večkrat se odrečeva ogledu kake turistične znamenitosti, če se nama zdi vstopnina previsoka glede na ponujeno vsebino. 

Tokrat je to bila 30 € po osebi kar je nedvoumno visoka tarifa..Pa sva to plačala, če sva že tu.

Stopnic je ogromno, nasproti ti začnejo prihajati berberski makakiji.  

Izročilo pravi, da bo Gibraltar britanski le tako dolgo, dokler bodo male opice tu. Zgleda da so za to zvedele tudi te simpatične opice in se zato obnašajo enako gospodovalno kot njihovi gospodarji.

Pogled navzdol na marino in luko ter črne oblake z nevihtami na celini. 

Tem sva se namreč uspešno izognila, zato potujeva ob morski obali. 

V notranjosti dežele ta teden kar naprej dežuje.

Lojze je opice preveč ogledoval in so postale kar malo napadalne. 

Tu in tam se je zaslišal krik kakšnega dekleta, ko ji je opica skočila na rame ali nahrbtnik.

Stopnic do vrha pa je ogromno in vse so višje od našega normativa 25 cm.

Proti vrhu malo počivamo.

Do samega vrha vodijo pa še bolj strme stopnice.

Tudi cesta vodi pod vrh in mnogi se dajo gor popeljati s taxijem.

Gibraltar 426 m.

Na poti navzdol obiščeva še jamo, ki je všteta v vstopnino. Velika je in polna lepih kapnikov.

Za obisk Gibraltarja si je dobro  vzeti več časa, ne le nekaj ur kot sva to storila midva.

Ko se vračava, mirno prečkava letališko stezo, ni nama treba čakati vzleta letal.

Tokrat prenočujeva ob zelo veliki plaži pri stolpu Torre Nueva, od koder je lep pogled na Gibraltar. 

Ta prostor je prvič lepo  opisan v blogu Potujoči brlog. V zapisu iz leta 2024 pa avtorja zapišeta, da dostop do plaže ni več mogoč. Ko sva šla poiskat to plažo, sva ugotovila, da se do njega tudi sedaj ne da več pripeljati, pa sva zato prespala na enem manj zasedenem parkirišču malo prej. Poleg najine lokacije je v bližini še  nekaj parkirišč, ki pa so precej zasedena z avtodomi.

Pogled na Gibraltar je od tu res enkraten, ne glede na to ali je to zvečer ali ponoči, 

ko je skala osvetljena...

 ...  ali zgodaj zjutraj, ko jo ožari jutranja zarja. 

 

_________________________

 

 

Španija: puščava Tabernas pa do Alhame de Granada

Zjutraj se posloviva od res lepega dela obale (pred mestom Garrucha in za mestom) 

Mimo velikih nasadov nadaljujeva pot v notranjost dežele do mesta Tabernas.

V okolici mesta je področje, ki ga mnogi smatrajo za edino puščavo v Evropi.

To trditev utemeljujejo s tem, da je tukaj zelo malo padavin, visoko izhlapevanje, 

puščavska vegetacija ter erodirana pokrajina.

Pokrajina, ki sva jo opazovala večinoma iz avta, je res podobna polpuščavi,

 kakršno sva izkusila v Maroku in Tunisu.

Zato razumeva, da je tukaj letos neobičajno zeleno zaradi obilice dežja v februarju,

 pa tudi sedaj, v času najinega obiska.

Pokrajina je slikovita in lepa in če ne bi že pred tem videla Sahare,

 bi bila nad Tabernasom navdušena.

Za razliko od Sahare pa to puščavo lahko obišče vsak, saj skozi njo vodi avtocesta.

Poslovila sva se od Tabernasa in odpeljala proti Granadi.

Vozila sva se severno od masivnega gorstva Sierre Nevade, ki pa je bil za naju žal zakrit z oblaki.

Pred Granado sva zopet občudovala bivališča, ki so jih izdolbli v rdeči peščenjak.

Granada je zgodovinsko mesto v Andaluziji, kjer se prepletata islamska in krščanska kultura. 

Staro mesto je labirint uličic, kjer se verjetno pogosto zgosti promet tako kot se je danes pred nama.

Najbolj znan objekt v mestu je  Alhambra, ki je ogromen kompleks palač in vrtov iz časa muslimanske dinastije iz 13 stoletja.

Zanimive mestne četrti so še Albaicin, arabsko mestno jedro in Sacromonte znan po jamskih hišah. 

Vse sva si mimogrede ogledala, saj so bile temperature zopet nizke. Nad mestom se dviga namreč gorstvo Sierra Nevada s svojimi sneženimi tritisočaki.

Nazaj proti morju sva se zapeljala skozi Alhamo de Granada,

 ter pred mestom našla tople vrelce zajete v mali bazenček. Temperatura vode je čez 40 stopinj. Popotniki radi izkoristimo take naravne danosti.
 

_________________

 

 

Španija: Geoda de Pulpi

 Geoda de Pulpi je ena najbolj spektakularnih jam na svetu.  

Ker naju vodi pot na jug mimo nje, sva si jo želela ogledati. Nahaja se v bližini kraja Pulpi in sicer v zapuščenem rudniku Mina Rica. Veliko geodo so odkrili leta 1999 in je ena največjih na svetu. V dolžino meri približno 8 m,v širino 1.8 m in višino okoli 1.7 m. 

Obiskovalci lahko splezajo v notranjost geode in jo pogledajo. 

Za oglede je jama odprta od leta 2020.   

Pokrajina Murcia in nato še Almeria je znana po svojih ogromnih nasadih poljščin, pomaranč in limon.  Do kraja Pulpi, kjer je vstop v jamo se voziva mimo nasadov na prostem in v rastlinjakih.

Na spodnji sliki je pogled na opuščeni rudnik Mina Rica. 

V rudniku so kopali srebro, svinec in železo. Ostanke rud smo tudi videli.

Za ogled je bolje, da si urediš predhodno rezervacijo na njihovi internetni strani, ker je množično obiskovana. Vstopnina je 25 € na osebo oz,18 za seniorje nad 65 let. 

Ogled je voden, opremijo te s čelado. Fotografiranje ni dovoljeno.

Fotografira le vodič, če želiš in doplačaš 1€, ter ti nato pošljejo fotografije na e-mail. 

Obisk rudnika traja več kot dve uri.

Minerali selenita, pirita, kvarcita, limonita, srebra in vsi spremljajoči so vidni povsod na stenah rovov.

Sama jama z veliko geodo leži okoli 60 m globoko. 

V geodo se povzpneš in si ogledaš osvetljene kristale. To je neponovljivo doživetje. 

Vhod v geodo je opremljen z tremi stopnicami za lažji dostop.

n

Notranjosti geode pa ne more zaobjet nobena fotografija.

 

Ogled jame traja kakšne dve uri. Ko se vrneva na površje naju pričaka sončen dan.  

Ko pregledava možnosti nadaljevanja najine poti, ugotoviva da je del obale od mesta San Juan de los Terreros pa do Palomares zelo slikovit in je pozidan samo z nekaj vilami oz.hišami. 

Ker piha močan veter in preganja oblake si zatočišče poiščeva za skalnim grebenom.za katerim bučijo valovi. Res pa je, da so si ta lepi del obale našli tudi drugi popotniki vendar nas je le pet in imamo na velikem prostoru dovolj zasebnosti.

Obala pa je prekrasna, med temnimi skalami so peščeni majhni in malo večji zalivi.

Morje je tudi že bolj toplo kot na severu Španije ( spet sva malo zaplavala ).

Jutri se nama po dežju končno nasmiha spet en sončen dan.

____________