Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Raduha, in nazaj po enaki poti

Višinska razlika. okoli 1100 m

Meteorologi so napovedali, da bo nad 1500 m zapadlo nekaj snega 

in ker se bo po deževnih dneh končno naredil lep sončen dan, je bilo jasno, da greva nad oblake.

Pričela sva hoditi v rahli megli, pri lovski koči nad planino Cirkovnica pa so naju že obsijali sončni žarki.

In ko se to zgodi, je vse takoj lepše. Celo kavke priletijo pogledat kaj se dogaja pri koči.

Nad kočo na Loki je naju objela sveža belina snega in od tod naprej se je pričelo tisto najlepše, 

kar si želimo in pričakujemo sredi sončnega dneva v gorah.

Opazovanje čudovitih snežnih skulptur je nama popestrilo vedno težje gaženje svežega snega proti vrhu.

Sveža belina okrog naju ter megle v dolinah v sozvočju ustvarjajo tišino dneva.

Tokrat sva spet prva delala gaz. Sledil nama je Aro, doma na domačiji Radušnik. 

Pridružil se nama je malo nad Loko. 

Snega sicer ni hotel prvi gazit, je pa naju zvesto spremljal prav na vrh in tudi navzdol.

Čeprav dobro poznava Raduho v vseh letnih časih, je bil  tokrat včasih izziv kje urezati pot proti vrhu.

Snega je še premalo da bi prekril vse borovce, zato turna smuka še ni dovolj uživaška. 

Prav te razmere sva namreč šla preverit na svoje oči, preden to zimo obriševa prah s smuči.

Na poti do Male Raduhe pa naju je doletelo presenečenje, 

ko naju je dohitela prijateljica s smučmi na nahrbtniku, 

ki je kasneje prav elegantno odsmučala navzdol vse dokler je bilo še dovolj snega.

Pod vrhom Velike Raduhe pa je naju dohitel še mlad par s krpljami na nogah.

 Razveselila sva se ju, saj sta pomagala narediti gaz na vrh. 

Podpisala sta se takole:

Vrh Raduhe (2062 m) se nam je bleščal v neokrnjeni belini. 

Tudi Arotu se je videlo, da je bil navdušen, čeprav prihaja sem gor pogosteje od naju.

Veter in sneg sta lepo okrasila tako cepin na vrhu, kot tudi kažipot malo pod njim. 

Ker smo bili na vrhu tokrat štirje, ni bilo potrebe po selfiju, ki ga itak ne znava naredit.

Zaradi utrjenih stopinj je sestop bil lažji.

Zapuščala sva čudoviti beli svet.

Tudi kavke so naju priletele pogledat, če imava kaj za njih.

Še zadnji sončni žarki so obsijali kočo na Loki, 

midva pa sva se spuščala v mrakobo in sivino, ki je silila gor iz doline. 

Arota sva prepričala, da je šel domov, midva pa hitro po preostanku poti.

Uživala ter se veselila lepe, beline v hribih, sva tako kot vedno:

Zima se je začela obetavno, ni kaj!

___________________