Vajnež, Potoški stol, Stol

Izhodišče: Valvazorjev dom pod Stolom
Čas: 9 ur
Razmere: sneg se prične na okoli 1600 m, nad 1800 m je do 20 cm snega z zameti, ponekod je sneg trd in zapihan; zelo vetrovno, težje zimske razmere
Višinska razlika: okoli 800 m

Našo planinsko turo smo pričeli v jutranjem mraku izpred Valvazorjevega doma  v smeri kažipota do Pristave.

Z gozdne ceste smo kmalu zavili levo na neoznačeno stezico, ki vodi proti vrhovom Belščice. V gozdu smo presenečeno zagledali dve ovci, ki sta se očitno namerno ali nenamerno izgubili in skupaj z nami občudovali Julijce, 

ki so zažareli v jutranji svetlobi.

Kakšna ura hoje navzgor  skozi gozd je bila potrebna, 

da smo dosegli pas ruševja in prvih trat.

Kmalu smo bili na zasneženih planjavah pod Belščico. 

Ubrali smo jo mimo starega bivaka, ki je našim graničarjem služil v zavetje preden smo ukinili mejni nadzor.

Gorski svet je bil tokrat pobeljen s prvim snegom prihajajoče zime. Pobočja so se bleščala v jutranjem soncu, mi pa smo v tišini dneva srkali vse te ledene lepote.

Razgledi so bili odstrti vsenaokrog. V ozadju desno se bohoti Golica, ki je presenetljivo še brez snega, levo pa je Dovška baba.

Povzpeli smo se na greben Belščice in po njem stopili na Mali vrh ( 2017 m ). Nato smo se usmerili nazaj proti masivu Stola.

Pričel je pihati močan JZ veter, ki je v sunkih dosegal do 90km na uro. 

Kljub močnemu vetru je bilo doživetje zime na grebenu enkratno.

Razmere so bile povsem zimske. Ponekod smo zagazili v snežne zamete, drugod pa previdno stopali po trdem, zglajenemu snegu in ledu.

Zamislili smo si pot povsem po grebenu in naslednji dvatisočak 

je bil Vajnež ( 2104 m ).  Bliskovit poteg rokavic z rok, 

kakšna fotografija ali dve, potem spet hitro in previdno naprej, 

da nas hud veter ne bi pometal dol z grebena.

Kljub mrazu, ki je ogrožal naše kosti smo znali uživat v zimski idili. 

Razpršena svetloba je oblivala naš greben, zasnežene vršace  

in pokrajino okrog nas.

Na vrsti je bil Potoški Stol ( 2014 m ), ki smo ga hitro zapustili.

Sledil je grebenski vzpon na Stol. Strmina proti vrhu je bila res huda, tako smo tudi ocenili, ko smo našo pot kasneje opazovali od Prešernove koče 

s sosednjega, Malega Stola.

Na vrhu Karavank, Stol ( 2236 m ).

Hitro fotografiranje na vrhu je bilo izvedeno v orkanskem vetru; 

Tudi nekateri fotoaparati so nam zatajili poslušnost zaradi mraza. Sledil je hiter  sestop proti Malemu Stolu, kjer smo si našli zavetje ob Prešernovi koči.

Od tod smo v miru opazovali dogajanje v dolini in tudi našo prehojeno pot.

Sledila je izdatna okrepčilana malica, ki nam je prav vsem teknila.

Sestopili smo mimo Finžgarjeve skale preko Zabreške planine nazaj do Valvazorjevega doma. Pred nami se je tokrat razprostrirala Begunjščica.

Krog je bil zaključen, zadovoljstvo nam je vsem sijalo z obrazov.

  Letos smo nepričakovano hitro, že v začetku oktobra, okusili prave zimske razmere. Če bo zima v gorah še naprej tako velikodušna, 

si obetamo še obilo zimskih radosti v beli tihoti. 

______________________________