Kordeževa glava

Izhodišče: Mitnek nad Črno na Koroškem

Razmere:  kopno do pred koče pod Peco, 

nad kočo je na stezi večinoma trd zglajen, mestoma poledenel sneg, zelo vetrovno toda sončno

Šaleška dolina se je prebujala v jutranji zarji,
kmalu  zatem pa so prvi sončni žarki obsijali Peco tako da je vabljivo zlato zažarela.

Na južnih pobočjih je bilo polno teloha, ponekod so se cvetovi tudi že odprli. Kaj bo pomlad že tu?

Ko si nad meglo je lepo, lepše, najlepše...

Tudi v Mežiški dolini so se meglice prerivale.

Kako drugačna je slika vrhov od prejšnega tedna. Pred tednom dni je bila tu prava zima, 

danes pa je od zime ostal le mrzel veter in zamrznjene krpe snega. Veter je temeljito opravil svoje delo.

Najvišji vrh Pece je Kordeževa glava -  2125 m.

Mrzel veter je bril in pravi uspeh je bil sleči rokavice ter fotografirati panoramo.

Pogorje Pece dalje do Končnikovega vrha in Bistriške špice je vedno privlačno zlasti če je pod teboj megleno morje. Ampak tokrat zaradi vetra ni bilo dovolj privlačno , da bi šla še tja.

Pokuk v dolino ... in še vedno se ni videlo nič razen megle.

Še kavke so se v današnjem vetrovnem dnevu skrivale, samo ena me je prišla pozdravit.

Dolinica tik pod vrhom, pokrita z napihanim snegom, je zgledala kot zaledenelo jezerce.

Kaj pa delajo na bližnji Uršlji gori? Nikogar ni  - verjetno piha tudi tam.

Zaradi mrzlega vetra smo vsi kaj hitro zapuščali pobočja Pece toda

na Mali Peci - 1731 m sem tudi tokrat našla svoj VIP prostor in bilo je sončno, toplo in nič vetra.

Na sliki je osončena stena Pece, ki ne daje slutiti, da je tam bučal hud veter.

Ampak takle pogled na meglene doline odtehta vse,  tudi mraz in veter.

Tudi to je Mala Peca.

Že dolgo nisem šla gledat, če je kralj Matjaž še vedno v svoji votlini. Dokumentirano ..., je še.

 Za zaključek čudovitega dne... pa še en "selfi".