Čas : 4 ure
Na poti od Slemena do Križana se je takole lepo prikazala Peca, s oblačnim prstanom okoli vrha, kot bi bila kakšen sedemtisočak v Himalaji.
V nedeljskem popoldnevu sva hitela na vrh Urške, da bi ujela sončen zahod.
Pot je sicer uhojena, pa vendar je velika količina snega malo otežila hiter vzpon.
Rdeča zarja zahajajočega sonca na nasprotni strani neba je zelo dolgo žarela. Višje smo, bolj dolgo lahko gledamo predstavo barvnega spektra.
Sonce je zašlo za Savinjskimi Alpami....na čisto običajen način, pa vendar prijetno lepo...
... ter nam podarilo prekrasno rdečino tudi na vzhodni strani.
Koča na vrhu je ob tej večerni uri seveda že samevala, niti ni več kazala znakov,
da je bila čez vikend odprta.
Stražar na vrhu Urške, prvič.
Drugič.
Peca v sončnem zahodu.
Mrzel veter je čedajle bolj bril.
Sonce je še dolgo zahajalo spat ter rumeno ožarjalo hribe.
Stolp je zažarel v svojih lučkah, ki so vidne od vsepovsod iz doline.
Šaleška dolina pa je bila že kmalu v mraku.
Sestop nazaj proti koči, da si malo ogrejeva pomrznjene prste.
Samotni stražarji ob koči so tokrat že samevali.
S vrha Uršlje gore sva sestopila v temi.
Spremljalo naju je vse polno zvezd na čistem nebu, že nekaj časa jih nisva videla toliko na kupu.
Energije za nov delovni teden bo menda dovolj?
Verjetno ne; bo treba todi med tednom malo pomigati.
__________________________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar