Stol

Izhodišče: dolina Završnice
Čas hoje: 8-9 ur z vsemi postanki

Krasno je, ko lahko prelep zimski dan preživiš zunaj, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Ena izmed možnosti, da to doživiš je, da se podaš v planine in midva sva tokrat izbrala Stol; najvišji vrh Karavank-2236 m.

Tokrat naju je sončni vzhod ujel na pol poti do Valvazorjevega doma pod Stolom.

Do kakšnih 1300 m nadmorske višine je steza kopna s občasnimi ledenimi ploščami.

Valvazorjev dom pod Stolom je bil za obiskovalce v teh dnevih odprt. Celo več; bil je poln, ampak verjetno ne planincev temveč tistih ki so najdaljšo noč v letu preživeli malo višje.

Ko sva se začela šele dobro vzpenjati, naju je že razveselil  lep pogled na Savsko dolino in vso to množico hribov in gor, ki so se lesketale v jasnem in sončnem dnevu.

Žirovniška planina bi pozimi samevala, če ne bi bilo nas - planincev, ki radi gremo mimo.

Nad 1400 m je višina snega naraščala toda steza je bil kar dobro pregažena. V  zadnjem tednu, nam je leto 2010 res naklonilo lepe sončne dneve, sneg se je dobro predelal, zato se je tudi veliko pohodnikov odločilo za pohod na planine in so bile poti kar dobro uhojene.

Pot na Stol je res enkratna, ker se po vsej dolžini lahko uživa  v panoramskih razgledih na Savsko dolino, Bled in Blejsko jezero in na vse Julijce s najvišjim vrhim na čelu.

Na Prižnici se je res potrebno ustaviti in si shraniti slike za kasnejše obujanje spominov.

Nad Prižnico je sneg postajal leden in kar nekaj časa sva premišljevala ali naj si natakneva  dereze ali ne. Še sva kar odlašala, ker sva vedela, če si jih bova obula , bova ostala do nadalnjega v njih.

Ko sva se začela bližati sedlu med Malim in Velikim Stolom, pa sva si le nadela dereze; nekaj zaradi varnosti, nekaj pa zato, ker sva jih pač imela tokrat s sabo, saj sva vedela, da so razmere tukaj zimske v pravem pomenu besede.

Na sedlu smo imeli ravno prav snega. Kadar ga je več, popotnik pač ne ve, koliko je hoda do koče na avstrijski strani; pa nič ne de, saj je že tukaj prelepo.

Prvo sva šla pogledat desno po grebenu do Prešernove koče na malem Stolu.

Koča je po pričakovanju bila zaprta. Pa nič zato; sva pač pila lasten čaj in malicala domače dobrote in prišparala €€€€ za kdaj drugič.

Nato sva odšla na drugo stran
sedla na vrh Stola. Razgledi so bili prečudoviti. Ne znam z besedami opisati prekrasne zimske idile s toplim vremenom ter brezveterjem.

Skrinjica z vpisno knjigo in žigom je bila odkopana izpod snega toda zaradi prekrasnih pogledov vsenaokrog, sva se pozabila vpisati vanjo.

Vajnež, prvi vrh za Stolom.

Brez obveznega fotkanja na vrhu seveda ne gre.Fotograf mi je odrezal noge, samo da je ujel Triglav v ozadju......

Na grebenu so lepe a zelo nevarne opasti. Kako so kaj nosilne, nisva šla preverjat, da si ne pokvariva lepega dneva.

Streha Prešernove koče na drugi strani sedla med Malim in Velikim Stolom.

Triglav z Julijci.

In še malo megle v ljubljanski kotlini. Nisem vedela, da je Šmarna gora tako visoka, da lahko včasih predre meglo.

Pri Prešernovi koči sva obsedela kar nekaj časa in si nabirala sončnih žarkov na zalogo za nov delovni teden.

Ampak ura pravi, da bo treba iti navzdol, če nočeva uživati v mrzli temi na spustu v dolino. Dnevi so še vedno zelo kratki. čeprav je vsak dan daljši in pomlad bo kmalu tu.

Vseeno sva se zelo počasi začela spuščati proti dolini. Res se ni smelo hitreje, ker res ne veš kaj prinaša lepša občutja.Ali to da si stal na vrhu gore in se oziral navzdol na dolino ali pa pot navzdol kjer si obrnjen točno proti soncu in ti pogled neprestano lahko doseže Triglav v ozadju in celotno dolino pod teboj. In tak pogled si lahko podaljšaš celo do teme.

Seveda je naju to mikalo zato sva si privoščila še nekaj postankov in se nikakor nisva mogla spraviti v dolino.

Pa nisva sama uživala na snežnih planjavah. Na poti sva srečala kar nekaj uživačev; od hitrih mladeničev do nas starejših, ki energijo bolj varčno razporejamo čez dan.

V popoldanskem času je sonce tako segrelo brežino, da se nisva mogla upreti prvemu letošnjemu konkretnemu nastavljanju sončnim žarkom.

Ampak bo res treba navzdol, sva si menda že desetič rekla v zadnji uri.

Bližal se je zaključek najlepšega dela spusta s Stola. Spet sva pri Prižnici in spet so šle dereze nazaj na nahrbtnik.

Nadaljevala sva pot v gozd kjer pa so se nudili drugačni prizori za fotografiranje.

In še kar navzdol in navzdol brez konca in kraja in na približno 1200-1300 m nadmorske višine je začelo že primanjkovati snega.

In že sva prispela do  Valvazorjevega doma, kjer sva se ustavila na obveznem čaju. Koča je lepa , obnovljena z lesenim pohištvom in okusnimi  detajli iz naravnega lesa.

In še sončni zahod za gozdom pod domom....

Ter še zadnji današnji pogled na Stol obsijan z sončnim žarki zahajajočega sonca.
In sva zopet potonila v temno dolino....,do naslednjič seveda.

Takole pa je bilo Pri Valvazorjevi koči pod Stolom daljnega leta 1974, ko smo malicali preden smo se povzpeli na vrh....ejjjjjjj, kje je že to?