sreda, 29. december 2010

Smrekovec,Krnes,Komen

Izhodišče: kmetija Sp.Brložnik
Čas hoje: 5-6 ur s postanki

 V prostem času si je dobro malo razmigat noge, zato sva kljub mrzli in oblačni vremenski napovedi naredila en hribovski pohod do Komna.

Zjutraj ob 8h je dolino še pokrivala megla. Nad kmetijo Zg.Brložnik pa so se megle pričele redčiti in napovedovale lepe razglede z  vrhov.
Na stezi do Koče pod Smrekovcem je bil na nekaterih mestih pomrznjen sneg. Vendar kot ponavadi sva hodila brez palic.










Koča pod Smrekovcem je bila v septembru 2010 obnovljena z lepimi macesnovimi deskami. Midva sva to opazila šele danes.












Proti vrhu Smrekovca je bilo že več snega, ki pa se ni ugrezal. Na vrhu je bilo zopet vetrovno, doline meglene ampak razgledi seveda čudoviti.













Pogled proti Šaleški dolini in na vrhove je vsakokrat malo drugačen.

















Uršlja Gora naju letos še pričakuje.


















Greben Raduhe zgleda od tukaj enostavno dostopen. Pa je res tako?
















Rogatec in Lepenatka sta nezgrešljiva s katere koli strani.
















Vrh Smrekovca spominja na njivo, ki počiva pred pomladno setvijo.

















Po sneženi stezi sva nadaljevala najino pot proti vrhu Krnesa, ki edini v tej verigi še nima znamenja človeških rok na svojem vrhu. Kdaj se ga bo kdo spomnil razdevičiti?




















Ter nato na vrh Komna. Peca tokrat ni imela oblačne kape.

















Pobočje Komna je bilo spihano in je kazalo še dosti užitne krme za sestradano divjad, ki pa se je že umaknila na varno v doline.













En mrzel a zadovoljen nasmeh.
















In krater največjega slovenskega ognjenika je bil poln zametov. Le kdaj je nazadnje tukaj iztekala lava? Milijoni let so minili od takrat. Škoda, da ni ostal tukaj vsaj kakšen gejzir ob katerem se bi ogrela.














Treba bo skočiti še dol do kapelice, da se vpiševa v knjigo in preveriva, če je bil kdo od najinih poznanih pred kratkim tukaj.





















Sledil je torej obvezen postanek, vpis v planinsko knjigo, vroč čaj iz najine termovke in malica v zavetju kapelice na Komnu.




















Včasih si človek zaželi, da bi bil ptica in da poleti nad Ostrico in Mrzlo goro.
















Gledala sva modro nebo nad Savinjskimi Alpami ter oblačen pokrov nad nama. Kar naenkrat se je ta pokrov oblakov nad nama pretrgal in tudi nam naklonil modrino neba; ampak samo za en posnetek... :(










Megle nad dolinami so se pričele redčiti in dvigovati proti nama.















Na povratku je studenec pod Krnesom prišel prav, da sva si napolnila najine čutarice s svežo vodo.













Še zadnji pogled na Savinjske Alpe.















In že sva potonila v megleno morje malo nad kmetijo Brložnik.
















Ob tejle ledeni plošči na poti sem zaslišala glasno izrečeno misel :"Če bi bil 20 let mlajši bi se tu zadrsal, ne pa da takole hodim  mimo".

In ko smo doma skupaj pregledovali fotografije, sva zaslišala sinovo vprašanje: "No ali sta se zadrsala?"
Kot da je tak drsajoči način hoje v hribih nekaj čisto samoumevnega....

Pa še res je...vendar ne več povsod kot nekoč.....

Ni komentarjev:

Objava komentarja