nedelja, 5. december 2010

Menina planina

Izhodišče: Gornji grad mimo Primoža
Čas hoje: 4 ure

























Iz temne doline sva se v kar lepem mrazu  okoli minus 13 stopinj,zgodaj zjutraj odpravila proti Menini planini(1453 m). V Gornjem gradu je še vse spalo, midva pa lepo navzgor proti razgledni točki cerkvice Sv.Primož.



 Tukaj sva pričakala prve prekrasne jutranje barve sončnega vzhoda.



 Kaj mraz in kaj če zebe v roke ko fotografirava, prečudovito jutranjo barvitost sončnega vzhoda.




 Sonce naju še ni doseglo, je pa obsijalo Rogatec in vrh Lepenatke.














Midva sva še morala krepko gaziti, da sva dosegla sončne žarke.















Od kmeta Semprimožnika v gozd lepo navzgor.


































In pogledi na Kamniško - Savinjske Alpe so bili prekrasni, iz sanj naravnost v realnost.














 Ob poti so naju pozdravljali takile možici.

Sončni žarki so bili za naju še malo bolj navzgor. Snega je bilo vedno več in bolj in bolj sva se bližala zopet enkratni zimski pravljici.




















In sva dosegla sončne žarke ....



ampak tudi veter, ki je kar lepo dvigal sneg in risal prekrasne motive v drevesa.

In tako dalje čez Ovčje stane...




































Čudovita belina z modrim ozadjem in zelo malo človeških sledi, še  najina gaz je bila taka, da je večinoma skoraj ni bilo...



















In nato pogled proti koči na Menini planini, kjer je tudi  veter pojenjal. Koča je odprta ob vikendih in tudi danes se je lepo kadilo iz dimnika, kar pomeni, da naju že čaka topla krušna peč, vroč čaj in vse kar zraven spada...

In res je v koči bilo vse kar sva potrebovala.Toplota se nama je razlezla po kosteh in prijetna družba se je večala z vsakim trenutkom, kajti za nama so prihajali vsi tisti, ki tudi niso hoteli doma prespati lepega dneva, ki je bil nekako vtaknjen v serijo deževnih in sneženih dni. Naši pogovori so se seveda sukali okoli planinskih poti, lepih dogodkov v hribih in načrtih za prihodnje ture.

A zimski dnevi so kratki in treba je bilo zapustiti družbo, da preostanek dneva ne mine brez naju.




















Škoda, da je treba že spet v dolino; ker pa je to nuja, sva tokrat za spremembo oddričala dol po strmi poti čez Borovnico do Gornjega Grada.
Ozirala sva se okoli, kje bi se dalo prihodnjič najlepše odsmučati v dolino, pa zaenkrat še s progo nisva zadovoljna; bo treba najti drugo varianto.









In še veliko takih sončnih barvitih dnevov, si želiva.....

Ni komentarjev:

Objavite komentar