Kapadokija je verjetno med najbolj znanimi naravnimi čudesi v Turčiji.
Veliko se da o njej prebrati in tudi videti fotografije. A ko vidiš vse to s svojimi očmi, ti postane jasno, da so se naravne sile tukaj res poigrala pri kreaciji mistične pokrajine.
Ko sva se ustavila pred mestecem Goreme, sva najprej opazila tele stožce s klobuki.
Tu so naselja Uchisar, Goreme in Cavusin.
Okoli njih pa so področja oziroma doline, ki so res posebne s svojimi skolpturami.
Iz katerega koli naselja se odpraviš, najdeš poti v edinstvene doline.
Najprej sva se sprehodila skozi Rdečo dolino.
Ime je dobila po prevladujoči barvi v njej.
Danes sva prehodila še Rožnato dolino, ki je seveda roza barve in Dolino golobov,
v kateri resnično gnezdijo kolonije golobov.
Ti pohodi skozi doline potekajo po urejenih potkah, dolgi pa so lahko od enega do pet kilometrov
v eno stran, nato pa narediš še pohod po drugi strani nazaj.
Če pa si nadarjen tako kot midva, da ne slediš redkim oznakam,
se zgodi, da se tak pohod precej podaljša in vidiš skulpture, ki jih že dolgo ni nihče drug.
Možnosti in idej za pot v tem labirintu je namreč neskončno veliko.
Veliko sva fotografirala, ker enostavne ne gre da ne bi.
Bova imela slike za spomin.
Marsikje so ohranjene vdolbine z bivališči prejšnjih prebivalcev.
Nekaj teh prikupnih prostorov pa je še vedno v uporabi.
Vmes so plodne dolinice zasajene z vinogradi, orehi, marelicami, mandeljni, murvami
in še kaj bi se našlo.
Pogledi vse naokrog so impresivni.
Seveda sva izbirala najdaljše poti in prepešačila do naselja Cavusin ...
... pa sva ugotovila, da bo treba tudi tam opraviti daljši obhod.
Ampak ne danes, pred napovedanim popoldanskim dežjem bi bila rada doma, če bo šlo.
Nazaj sva se vračala skozi Dolino golobov.
Sredino doline ima v lasti prijazen domačin, ki si je tam namestil lične mize in klopi
ter rad postreže turistom z oreščki ali sadjem s svojega rajskega vrta.
Tu se da okrepčati tudi s čajem, kavo ali sadnimi napitki.
Poti sva si nastavila tako, da sva vsak dan prepešačila štiri ali več ur.
Najino bivališče je trenutno na mali travnati planoti nad Rdečo dolino, stran od običajne poti.
Potke potekajo gor in dol, videla sva celo enega gorskega kolesarja.
Ta seveda ni mogel iti povsod.
Na voljo so tudi konji za posojo, da ti ni potrebno pešačit, seveda za primerno ceno.
Navsezadnje pa je Kapadokija znana tudi po balonih, ki se v jutranjem času pred sončnim vzhodom dvignejo v zrak. To sva želela videti, vendar zaradi vetrovnega vremena in ploh do danes niso poleteli. Cena za tak polet je 150 eur na osebo.
Še kak dan bova tu, da se vreme stabilizira, potem nadaljujeva potepanja po tej pravljični deželi.
__________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar