Prenj (Zelena glava in Velika kapa)

Izhodišče:  koča Rabti, Velika Kapa, zavetišče pod njo, Zelena glava, koča Tisovica in po cesti okrog nazaj do koče Rabti

Čas: vzpon na Zeleno glavo preko V. Kape okoli 5 ur ter povratek okrog 5 ur

Višinska razlika: nabralo se je za okoli 2000 višinskih m, ter okoli 24 km poti

Gorovje Prenj je naju navdušilo z veliko prostranostjo ter hribi okoli 2000 m.

 Izhodišče za Zeleno glavo je sicer malo nad vasjo Borci in Rujište.(nekaj km pod mestom Konjic). 

Vendar  tu velika tabla prepoveduje dostop zaradi miniranja in streljanja od ponedeljka do petka. Zato sva se zapeljala od vasi dalje daleč naokrog ter malo višje po slabi makadamski cesti ( 20 km) do koče Rabti.

V zgodnjem jutru sva našla  zaraščeno potko proti Veliki Kapi, ki je v smeri Zelene glave. 

Pot je kmalu postala lepo vidna in se je vila skozi borov gozdiček na planote Velike Kape.

Tu na planoti je bilo izredno lepo, potka se je vila med nizkimi travami. 

Velika kapa je travnati špiček levo sicer pa visok 2006 m. 

Najin današnji cilj Zelena glava pa je še daleč pred nama, na sliki zgoraj desno.

Od koče Rabti do Velike Kape je okoli dve ure hoda.

Na Veliki Kapi ( 2006 m) sva, v ozadju desno pa je najin današnji cilj Zelena glava.

Z Velike Kape se je bilo potrebno spustiti za kakšnih 400 višinskih metrov

 po bolj kot ne nevidni potki na prelepe pašnike osrčja Prenja.

Pogled na gore je bil prekrasen. Prelep pogled je motila samo ena misel, 

da je do Zelene glave še dve ure hoda. Ampak kaj bi to.

Skalni svet pod Zeleno glavo in manjše sedelce, ki ga prečiš.

Proti vrhu je nameščenih nekaj jeklenic, ki pridejo prav.

Vrh v ozadju.

Zelena glava (2155 m) je najvišji vrh gorovja Prenja.

To res niso tritisočaki kot v Dolomitih ampak občutek je enak. 

Razsežnost Prenja in oblike gora ter planote pod njimi so naju navdušile.

Vrh sva nerada zapustila, toda čas je bil za vračanje.

Neprestano nama je pogled uhajal nazaj.

Vračala sva se skozi dolino pašnikov do Tisovice. 

Od velike črede divjih konj, ki sva jo tukaj videla pred sedemintridesetimi leti, ni ostalo nič. 

Zdaj je tukaj le nekaj udomačenih konj s pastirjem, ki poleg njih čuva še krave.

Po poti lahko opaziš nekaj obeležij...

...tudi takole, za katero od pastirja kasneje  izveva, da jo je nekdo podaril za užitek popotnikom.

To pa je bilo tudi vse kar je bilo tukaj narejeno s človeškimi rokami, 

ostalo je bila le enkratna narava okoli naju. 

Mogoče pa sva kaj spregledala ob uživanju v lepotah okrog naju.

Še en pogled s pašnikov nazaj nato pa naju je čakala še hoja po cesti okoli grebena Velike Kape. 

In to kakšnih 7 km. Nad tem dejstvom ob koncu dneva nisva bila navdušena.

Na srečo naju je prijazen pastir zapeljal pol poti, ker je šel nabirat drva za kurjavo. To nama je prišlo zelo prav. Zato sva uspela pred mrakom priti do koče Rabti in najinega avta,

Utrujena sva zaključila z dolgim dnevom v tišini gora. 

Naslednje jutro pa sva si ogledala še ta del planote okoli koče.

S prelepimi vtisi sva nato zapustila področje Prenja. Sem se bova še vrnila.

Če ne prej, pa spet čez trideset let. 

 ___________________