Ojstrica

Pot: Podvežak - Molička planina - M.Ojstrica - Ojstrica ; nato proti Korošici in nazaj na M.Ojstrico in po Kocbekovi poti nazaj na Moličko planino in Podvežak
Čas: 8 ur
Razmere: toplo, nekaj manjših snežišč
Višinska razlika: 850 m

V dolinah je bilo pet stopinj pod ničlo. Pod planino Podvežak, kjer sem pustila avto pa je bilo pet stopinj nad ničlo. 

Obetal se je topel dan v planinah. Sončni vzhod sem pričakala nad planino in topli žarki so obsijali lepo pastirsko kočo.

Označena potka se prav lepo vije navzgor in čez kakšno uro hoje se prikaže lepo viden odcep proti Molički planini.

Sonce še ni ogrelo planine, medtem ko je pobočje Ojstrice že bilo videti prav prijetno osončeno. 

Tokrat sem zavila mimo stare Kocbekove poti še dalje mimo velike skalne luknje po lepo vidni potki okrog pobočja Ojstrice. 

Kmalu za ruševjem in skalnatimi previsi sem se usmerila navzgor proti grebenu Ojstrice in hitro zopet našla označeno Kocbekovo pot.

Mala Ojstrica - 2013 m je nedvoumno označena, ne moreš mimo, da ne bi zlezel še tja gor.

V dolini pa so meglice še vedno vztrajale.

Pogled nazaj na greben Ojstrice je pokazal, da sem prehodila že lep kos poti.

Še kratek pogled na severno stran - na Kopinškovo pot. Zgleda da po sneženju še ni bilo junaka, ki bi hodil po ledenih snežiščih. 

Je kar prav tako - je zgledalo nevarno.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) se je odprl veličasten razgled na Rinke in Skuto.

Med potjo proti vrhu je bilo potrebno tudi tukaj prečiti nekaj zamrznjenih snežišč. 

Samo eno se mi je zdelo nevarnejše, ker je bilo  strmo. Stopinje v sneg je namreč popoldansko sonce izlizalo, 

zdaj v jutranjem mrazu  pa so bile popolnoma zaledenele in nezanesljive.

 Na vrhu pa je bilo toplo, brez vetra in sonce je tako lepo grelo, da se za celi dve uri nisem nikamor premaknila.

 Nekaj planincev je medtem prišlo in odšlo, jaz pa sem še kar uživala v čudovitem gorskem raju. 

Časa je bilo še dovolj, pa sem nazaj grede še zlezla na greben proti Škarjam. 

Na drugi, severni strani Škarij se je prikazalo ledeno snežišče, ki se ga brez cepina in derez ni dalo prečiti.

Pot navzdol je bila ozaljšana s toplimi sončnimi žarki, ki pa so bili še toplejši če si gledal preko njih v zamegljeno dolino.

Tokrat sem zopet hodila samasama.

Sonce se je ujelo na vrh Dedca. Na poti navzdol proti Korošici sem še enkrat zavila levo, prečila pobočje ter se vrnila nazaj na greben Ojstrice in nato po Kocbekovi poti navzdol do stare Kocbekove koče. Krog je bil zaključen.

Sonce je zašlo,  prikazala se je luna, rogovila drevesa jo je za trenutek zadržala. 

Le koga bo nocoj in prihodnje dni nosila?  Vas, mene, tebe ...?  ...bomo videli.