Na Križ, pa do Vršiča

Izhodišče: koča v Krnici
Pot: Krnica - čez Kriško steno - Križ - Pogačnikov dom na Kriških podih - sedlo Planja - Prisojnik - Vršič - Krnica
Čas:  13- 14 ur s postanki

lz zatrepa doline Krnice se pot najprej vije v redkem gozdu, kaj kmalu pa stopiš na melišče pod Kriško steno. 

Hodiš navzgor, gledaš in ocenjuješ le kod bo speljana pot čez navpično steno. 

Na poti so naju zopet spremljali gamsi. Lepo jih je videt kako mulijo travo za zgodnji zajtrk.

V poletju modre zvončnice marsikje krasijo bele skale.

Kriška stena je res hudo navpične sorte, vendar se med skalnimi skoki le najdejo prav lepe poličke za varen prehod.

Na vrhu stene se odpre čudovit nov svet, obsijan s soncem.

Podi pod Škrlatico so pod nama, tu nekje mora biti tudi Bivak IV. 

V ozadju se dviga Škrlatica, spredaj je redko obiskan vrh Gubno - 2403 m.

Tudi Bivak IV na podih sva po temeljitem iskanju opazila. Lepo se prilega v okolico.

Na razpotju sva se usmerila na vrh Križa - 2410 m. Čudovit razglednik je to. Zanimiva pokrajina kar kliče v akcijo fotografe!

Proti vzhodu je sameval Stenar. A le navidezno. Kasneje sva videla kar nekaj vzpenjajočih planincev.

Triglav ima na severni strani še nekaj snežišč. Ne vem ali so to ostanki letošnjega avgustovskega sneženja ali pa so ostali od zadnje zime.

Ni pomembno v tem trenutku, je pa lepo za pogledat.

Pot na Križ je pod vrhom sumljivo ozka. Še en razlog več, da še naprej ostajamo vitki in gibčni.

Čudovit občutek brezmejnosti prostora in časa se poraja v tej pokrajini, na visoki planoti 2000+ m nad morjem!

Ko sva zapustila Križ, sva kmalu zagledala tretje Kriško jezero s Pogačnikovim domom v ozadju. Vidno je le s te pozicije in se hitro skrije.

Na drugo stran pa je velika dolina Vrat, od koder se večina pohodnikov odpravlja na Triglav in Škrlatico.

Skalnata skulptura "indijanca" se najlepše vidi s poti malo pod Križem. Le kdo se je takole poigral? Res je umetnik!

Pogled proti Pihavcu ter Doliču v ozadju zelo pritegne pogled.

Tudi polno radoživih kozorogov je tu. Mladički niso prav nič plašni, stari samci pa nekje skriti predirljivo žvižgajo 

in se zgražajo nad neprevidno mladino. Popolnoma enako, kot pri ljudeh ...

Na kamniti gorski plaži bi se človek rade volje zadržal malo dlje, pa naju preganja misel na dolgo pot, ki je še pred nama.

Zopet ena panoramska slikica z jezerom ter Julijci v ozadju. Tu je res prekrasen razgled vse naokrog.

Naravna markacija na skali? Seveda, saj označuje najino izbrano pot!

Po krajšem počitku in opoldanski kavi na Pogačnikovem domu sva stopila na pot za Planjo, 

mimo Razorja in že se je odprl drug svet pod nama. 

Mogočni Prisojnik nad sedlom Škrbina. Ja, ja  -  Prisank je to!

Pot mimo Razorja je razorana, zelo razgibana in zelo pestra.

Okno pod Razorjem je usmerjeno sicer le v modro nebo, je pa trpežno in trajno bolj od naših plastičnih imitacij.

Škrbina pod Prisojnikom je markantna in tako zelo prepoznavna. ( (2000 - 5) m )

Globoko pod nama sva opazovala dolino Zadnjice v Trenti, ko sva hodila po pobočjih Prisojnika, kjer se vije južna pot do Vršiča. 

Po tej poti še nikoli nisva hodila, saj sva vedno izbrala katero od poti skozi Prisojnikovi okni. 

Tokrat nama časovna omejitev tega ni dopuščala.

Pa je tudi ta pot lepa in zanimiva, pa tudi enako utrujajoča, saj se neprestano spušča in vzpenja.

 Na Vršiču pa naju je pričakal trušč ter polno ljudi, otrok, psov in avtomobilov.

Zato sva se hitro umaknila nazaj domov v mirno dolino Krnice, nazaj do najine priljubljene koče, do izhodišča. 

V neskaljen mir, ob šumenje vseh vod, ki se tjakaj stekajo.

Dan se je poslovil z obljubo še enega lepega dneva, ki je čakal tudi na naju, da se spočita okoristiva novih izzivov.