ponedeljek, 15. avgust 2016

Bivak pod Špikom in Martuljški slapovi

Izhodišče: vas Gozd Martuljek
Čas: 5 - 6 ur
Za zadnji dan najinega trodnevnega potepanja po Julijcih sva si izbrala eno kratko in lažjo pot. 
Vsaj tako sva mislila na začetku pa se je izkazalo drugače. Pot je sicer bila lahka ni pa bila tako zelo kratka.
Pot do Bivaka pod Špikom je lepo označena, vzpon je strm. Če pridno slediš markacijam, te le-te lepo pripeljejo do bivaka. Midva nisva ravno zgledna za sledenje markacijam in sva se vzpela visoko nad bivak, prav pod steno Špika mimo krnice pod Srcem.

Ta krnica je res krasna. Tu vlada takšna tišina, da tišino slišiš. Tu pod Srcem je baje najmočnejša energijska točka v Sloveniji. 
To je dobro. Kajti veliko energije  in moči potrošiš, da prideš sem gor, pa je prav, da jo tu dobiš takoj nazaj in to z obrestmi. 
Ampak saj imava takšne občutke povsod v gorah.

Končno sva zasledila tudi lični bivak. V tem času je prišla gor tudi oskrbnica in po krajšem klepetu, naju je povabila, da nama pokaže bljižnico navzdol in pot do čudovitih Črnih vod. In kakšna je bila ta bljižnica?  
Šlo je strmo navzdol, kot divja jaga in bi bilo vse lepo in prav, če ne bi bila oskrbnica že častitljive starosti in neverjetno pri močeh, 
kot se je izkazalo. Tako, da lahko prejme vse čestitke za spretno in hitro opravljeno pot navzdol. 
Sicer pa ni presenetljivo, ko je skoraj vse dni v tednu tukaj in se napaja s skrivnostno energijo.

Črne vode se imenuje ta kraj z mahovnjaki in jezerca preko katerih teče studenec. Prelepo.
Nato je bil na vrsti drugi Martuljški slap. Prvič sva bila tu in zato začudena nad veličastnosjo slapov ter urejenostjo poti okoli njih.

Urejenost seveda privablja turiste in na praznični dan je bilo tu res polno pohodnikov in dnevnih turistov, ki pa se niso povzpeli prav do zadnjega slapa. Tisti ki bodo hodili (plezali) tu, bodo opazili zakaj ne.
Tudi prvi slap je zelo markanten, vendar prav do njega ni urejene poti, zato bolj sameva. 
Na koncu najine poti oziroma na vstopu v sotesko sem slikala še tablo z opisom te lepe soteske, 
za moj okus lepše kot je Blejski vintgar.


Na kraju pa se seveda vsi popotniki okrepčajo na eni od dveh koč. midva sva se ustavila ob Brunarici pri Ingotu, 
ki je močno oblegana zaradi dobre domače hrane ter domače strežbe.

Verjetno veliko ljudi že pozna to naravno lepoto nad Gozdom Martuljek, midva sva si jo na današnji dan ogledala prvič. In bilo je kaj videti.

1 komentar: