Takole je bila naša Sara skrita za petimi ribiškimi ladjami, ki so bile bočno vezane za valobranom. Bilo je potrebno kar nekaj mornarske spretnosti vsakič, ko smo šli na obalo ali se vračali domov. Ampak taka rekreacija nam je dobrodošla, ker nam na jadrnici manjka tistega gibanja, ki smo ga vajeni takrat, ko nismo na morju.
Vlado je šel spet 'pozdravit luško birokracijo', kar je pomenilo, da imamo dovolj časa za ogled mesta. Najprej je seveda potrebno pregledat jadrnice. To je nama z Bredo vedno zanimivo. Vsaka je edinstvena po videzu in opremi, zato jih je lepo opazovat, malo pokomentirat njihovo pojavo ali opremo ter si zapomniti morebitne dobre rešitve, ki bi se jih dalo uporabit na najini Tabiti. Včasih pa na takih sprehodih srečaš tudi jadralske znance ali celo prijatelje. Tokrat seveda nisva pričakovala, da bi srečala kakega znanca, a lahko bi se zgodilo tudi to. Jih poznava nekaj, ki vsako leto zajadrajo do Grčije in tam preživijo glavnino poletja. Pravijo, da je to dežela, ki je jadralcem bolj naklonjena kot Hrvaška ali Italija. Bo treba kmalu tudi to preverit.
Tudi Otranto ima impozantno mestno trdnjavo, ki je vredna ogleda.
Je treba okrog nje, pa se ti zazdi še veličastnejša, neuničlljiva; vsaj takrat, ko je bila zgrajena in v polni funkciji.
Okoli trdnjave je dvojno obzidje in vmes jarek, čez katerega so zdaj fiksni mostovi - včasih so bili verjetno dvižni, ali pa vsaj drugačni kot so zdaj. Res fascinantno!
Pa sva našla tudi stari kamniti most in glavni vhod v trdnjavo proti kateremu letijo beli stoli. Poteka namreč razstava del gospoda Salvadorja Dalija. Škoda, da jo odprejo šele proti večeru. Sicer sem si jo v Amsterdamu enkrat že ogledal, pa bi šel gledat njegove lepe ure in druge stvaritve tudi tokrat. Dalija nimam nikoli dovolj.
Pogled nazaj proti enemu od sidrišč nama je bil prav všeč. Nič ni manjkalo tej idili. Tudi temperatura je že bila primerna - okrog 40 st. Celzija, kar je ob morju zelo prijetno če pihlja vsaj malo vetra. In pihalo je ravno prav.
Pogled proti vhodu v zaliv je razkril, da zunaj veter že raste proti tisti jakosti, ko jadralce že vabi ven na morje. Se bo treba počasi vrniti. Tudi mi bomo kmalu izpluli.
Vendar še imava nekaj časa in greva naprej. Prvi kopalci se že namakajo in zbirajo zalogo D vitamina za slabe dni.
Takšna debela senca s klopco je tukaj pravi luksuz, ki se ga splača obdržati, če ga že imaš.
Nekaterim pa je bolj všeč mestna plaža z razkošjem mivke in pisanimi senčniki in udobnimi ležalniki. Pa hladna pijača, kakšen sladoled in živ klepet v skupinah v vodi ali na vroči mivki. Vsak po svoje; midva sva si kupila dva velika in slastna sladoleda in sva z njim v roki bosa čofotala po mokrem obalnem pesku mimo tega živ-žava.
To bugenvilijo je pa bilo treba slikat. Nama doma ni tako dobro uspevala. Tudi na našo klimo je na žalost nisva uspela navadit, tako da je nimava več. Mogoče spet kdaj. Zato pa jih rada opazujeva ob morju.
Valobran je tukaj zelo visok, tako da ne bi vedel kaj se dogaja na odprtem morju, če ne bi pogledal skozi ta simpatičen prehod.
Zraven prehoda pa stoji veliko sidro, na katerem so se zelo radi fotografirali otroci in tudi vsi tisti, ki smo obdržali otroška srca :-)
Vsi takšni smo tudi splezali na vrh valobrana, se sprehodili po njem in bili za trud nagrajeni z veličastnim pogledom sem - in tudi tja.
Ob 14. uri smo izpluli in takoj s polnimi jadri zajadrali z neugodnim in spremenljivim vetrom v krmo (N, NW) od 12 do 16 KN. Veter smo raje lovili v polkrmo, kar pa je pomenilo plovbo izven kurza in neugodno valjanje na morju 3.
Pozno popoldan smo že od daleč ugledali svetilnik, ki je označeval naš današnji cilj.
V SMD Leuco smo prispeli okrog 19.30
Se zapeljali še okrog valobrana in se takoj vezali v njihovo marino.
Dečki iz marine so se potrudili in nam poiskali tudi primerno družbo takoj ko je bilo mogoče. To jadrnico smo srečevali tudi naslednje dneve na morju. Smo imeli namreč isto pot. Enako smo srečevali tudi en starejši francoski zakonski par na veliki jadrnici.
Mi pa smo se po krajšem počitku in aklimatizaciji zvečer povzpeli še do svetilnika, ki smo ga danes že pol dneva opazovali z morja.
Za trud smo bili med drugim poplačani tudi z lepim pogledom na mesto, ki je živelo svoje nočno življenje.
Nocoj bomo torej spali prav na peti italijanskega škornja! Nisem si mislil, da je ta peta tako zelo lepa!
Jutri si jo bomo dobro ogledali predem nadaljujemo pot proti prstom italijanskega škornja.
Danes smo imeli najkrajšo etapo na tej poti; samo 27 M v kurzu. Zaradi neugodnega vetra smo jih naredili nekoliko več.
Dan peti: krasno! Zadovoljni z vsem!
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar