Breginjski Stol (ali Kobariški Stol)

Izhodišče: vasica Breginj

Čas hoje : 3h navzgor do vrha  in 4ure sestopanja po grebenu in v Staro Selo.

Naše domača planinska sekcija je organizirala prekrasen izlet na  Breginjski Stol ali Kobariški Stol mu tudi pravijo, čeprav leži nad obmejno vasjo Breginj,  ne nad Kobaridom. A nam je vseeno, kako se imenuje in nam ni mar za krajevne zdrahe okrog imena - važno je, da smo zopet v enem lepem kotičku Slovenije.

Vodič nam je prizadevno razlagal zgodovino krajev ob Soči, ter nam kazal s soncem obsijane vrhove, ki so bili v našem vidnem obsegu (Matajur, Mijo, Krn ...)  tako, da nam je vožnja ob bistri , zeleni Soči hitro minila.

Iz vasice Breginj smo opazovali visok Breginjski Stol (1670 m). Vrh se nahaja v najdaljšem 35 km dolgem grebenu v Julijskih alpah. Naš vzpon smo pričeli izpred cerkve v Breginju po položni cesti. S ceste se je kmalu odcepila pot za Muzec, naša pot pa se je pričela skozi bukov gozd strmeje dvigati proti cerkvici Svete Marjete.

 Kmalu smo iz gozda prišli na razgledna travnata pobočja, kjer smo občudovali prelep pogled v breginjski kot ter vrhove, ki ga obdajajo. Pot je bila precej strma toda speljana po lepih ključih in v pogledu nazaj smo opazovali naš greben po katerem smo se vzpenjali.

Na vrhu grebena so nas pozdravile zaplate snega in megla, ki nas je tokrat prehitela, a nam vseeno ni uspela v popolnosti zakriti prekrasnega pogleda na kaninsko pogorje.

Razgledi  so se nam vsekozi zapirali in odpirali in ta ples meglic je našo pot naredil šem bolj skrivnostno.

Ko smo prilezli do vrha, je bil ta popolnoma v megli, tako da smo oddajnik, ki je postavljen gori, videli šele, ko smo skoraj trčili obenj.

A megle so še vedno prihajale  in odhajale in razgledi so bili še vedno redki kot dobitki pri nacionalni loteriji, zato pa toliko bolj sladki.

Nato je sledil spust po grebenu v Staro Selo.  Po poti smo lahko neprestano opazovali ali breginjsko dolino  na eni  ali soško na drugi strani ter kopico zasneženih gora, ki jim kljub skupnemu trudu za večino nismo vedeli imen, saj v teh krajih nismo kaj prida doma, ker so nam Štajercem pač odročni.

Vedno pa smo prepoznali smaragdno zeleno Sočo,  pod seboj, ki je nedvomno lepša od naše domače Savinje ob kateri si mnogi poleti hladimo vroče dneve.

Pot v dolino je speljana precej položno in vodi mimo travnikov, ki so v teh dneh polni žefranov in nunk.  Tole pa je avrikelj, ki smo ga poslikali, ko je ob poti s strme skale opazoval karavano, ki se je leno premikala mimo.

Dan je prijetno minil in na avtobusu, ki nas je vozil proti domu, misel ni mogla preskočiti želje, da je treba ta del Slovenije kmalu spet obiskati; idej kdaj in kako nama seveda še ne manjka!

VIII. Čigrina regata

Ta regata je ena tistih, ki se je z ženo redno udeležujeva. To je memorialna regata Miru Muheku, enemu največjih hrvaških jadralcev, skiperju Hrvatske Čigre, ki je umrl pred osmimi leti. Od njega sva tudi črpala večino jadralskega znanja, ki ga premoreva; z leti druženja na morju smo se spoprijateljili, zato sva z njegovo smrtjo bila tudi midva prizadeta.

Tokrat je organizator Mladen Šutej rezerviral 10 jadrnic Elan 340 v Jezerih na Murterju, kjer je bil tudi start prve in cilj zadnje etape regate.

I. etapa; četrtek, 15.aprila 2010:

Start prve etape je bil pred Jezeri med dvema otočkoma na izhodu v Murtersko morje. O vetrovih raje ne bi pisal; se pa v glavnem niso držali uradne napovedi, ki smo jo nekateri 'ta resni' jadralci sneli z interneta. Pa itak veter med otoki piha drugače kot na odprtem morju, zato smo vsi v začetku iskali neko svojo sapico; in tako smo se razpršili po regatnem polju in šele Zmajanski kanal nas je uspel kolikor toliko spet zbrati na kup. Tam pa je veter končno postal močnejši, konstanten - zato je bilo potrebno pokazati vse svoje znanje uravnavanja jader in izbrati primerno taktiko na poti k zmagi. Naša se je izkazala za napačno, zato smo pristali brez konkurence na zadnjem mestu. Naš krmar je zato cel večer v Rogoznici (Marina Frapa) hodil naokoli 'oblačnega' razpoloženja; malo se je posipal s pepelom krivde, ker tokrat nihče ni ugovarjal njegovi zamisli, kako bo 'nadmudril' konkurenco. Seveda je že delal plane za naslednjo etapo.

Marina Frapa pa je ena najbolj snobovskih inseveda najdražjih marin na hrvaškem. Zato se da videti jahte, ki se so večji od trajektov; tisti snobi, ki pa se trudijo biti vedno najbolj inn pa se že nekaj let vozijo po svetovnih morjih z jadrnicami, ki jim komaj vidiš do vrha jambora; vse pa so strašansko dolge. Eno teh sem poskušal ujeti v objektiv, pa ni ratalo, ker je bil pomol prekratek...

Takole je marina predstavljena v njihovem prospektu. Privlačno, na čudoviti lokaciji z izhodiščem nekje na sredini Jadrana, ni kaj očitati projektantom; naredili so dobro marino.

Nad marino pa je jezerce Zmajevo Uho, biser, ki je vedno bolj ogroženo s prodorom pohlepne civilizacije.

Še pred leti je bil to meditacijski raj, tišina mirne vode je privabljala samotne kopalce, ptice so tu spletale svoja gnezda in tako bi tudi ostalo, če bi takrat zmagali naravovarstveniki.

Potrudili smo se in zvečer obiskali tudi Rogoznico, mestece na otočku nasproti marine, ki so ga povezali z nasipom takoj, ko ni bilo več nevarnosti vpadov barbarskih hord s celine. Predsezonski mir ugodno vpliva na naše počutje in posedanje pred enim od lokalov nam prija kljub temu, da še ni korzo poln kot smo vajeni med sezono. Zato pa lahko pogovor nemoteno steče brez tistega znanega: "Ej, a si videl..?"

II. etapa, petek, 16. aprila 2010

Takole smo zjutraj zapuščali Frapo, sproti nabirali 'cuker' s pomočjo velike riževe čokolade in razmišljali o tem, kaj nam prinaša dan v katerem bomo zapluli proti Kornatom.

Regatni odbor se je odločil, da bomo start preložili tako lokacijsko kot časovno, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Motorji so zaspano zapredli v jutranjo sivino dneva (za jadralce je ob desetih še zelo zgodnja ura, kajti ...eh, ne bomo o tem...) in se prestavili ob vzhodno obalo Žirja, kjer smo izvedli startno proceduro kot je treba.

Startamo vedno dobro in tako smo se kmalu oddaljili od ostalih in upali, da bomo znali obdržati vodstvo. To nam je dolgo tudi uspevalo, saj smo se res posvetili jadrom, vetru in morju. Na koncu pa smo bili samo sedmi, kar zgleda na prvi pogled slabo. Vendar ne smemo pozabiti, da naši rivali niso priplavali po župci, ampak imajo večinoma vsi več milj za krmo, kot pa jih imamo mi. Pa tudi njihove ekipe so stalne, uigrane, medtem ko mi še dvakrat nismo bili v istem sestavu. V našem okolju je očitno težko najti pet jadralcev, ki bi imeli čas za regate. Tako se nam zdi, da kolegi s hrvaške teh problemov nimajo.

Piškera, edina marina v Kornatih, pa je nesporno lepa; v predsezoni še bolj pride do izraza njena slikovitost. Zeleni in cvetoči pejsaži so izziv za umetnike vseh strok, pomenijo počitek utrujenim ribičem, premraženim in izmučenim pomorcem ter zasanjanim potepuhom vseh profilov in branž.
Vonj po žajblju se je mešal z vonjavami slanega morskega zraka, na hitro prebujajočega se cvetja pestre makije in vlago nevihte, ki je bila nekja daleč na zahodu. Bili smo edini gostje marine, dokler ni pristala jadrnica še z enimi uživači...

Zvečer, ko se morje umirja in dan počasi ugaša, je čas, ko preverjamo vreme za naslednji dan. Takrat se povzpnemo nekam višje in pregledujemo obzorje. Z veliko zanesljivostjo lahko predvidimo, kaj nas čaka v naslednjem dnevu.

Ker so pejsaži lepi, ne ostane le pri opazovanju vremena, ampak sva obhodila vse kotičke majhnega otočka (Panitula) na katerem stoji marina.

V aprilu so kornatski otoki še zelo zeleni. Rožicam se mudi zacveteti, živeti in se razmnožiti še preden žgoče sonce zatre kopensko življenje in zaživi prelep podvodni svet.

Med vso to krasoto pa se pasejo ovce. Ne vem, kako jim uspeva, da se skrijejo pred vsemi modernimi pirati.








III. etapa, sobota, 17. aprila 2010

Zadni dan je bil start v ozkem prelivu med Piškero in Lavso ob zmerni burji, kar je vneslo obilo živčnosti med krmarje in neugodnega občutka med posadke, kajti zavedali smo se, da je od dobrega starta zelo odvisen tudi končni plasma, saj je v takih pogojih težko nadoknaditi morebitni začetni zaostanek.

Če bi tisti, ki nam je jadrnice posodil, bil takrat navzoč, bi gotovo petkrat premislil, preden bi jih še posojal za regate. Šlo je namreč zelo na tesno, ko so se jambori skoraj prepletali s svoimi vrhovi in so se jadra upogibala od strahu, da se zataknejo ob sosednjo krmo.

A se je vse srečno izšlo prav za vse, za nas še posebno, saj smo zopet izjadrali med vodilno trojico.

Tokrat smo končali na petem mestu, kar je boljše od pričakovanega, saj je bila konkurenca res močna in vsaka taktična napaka pomeni ponavadi nenadomestljiv zaostanek.

Sezono letošnjih regat smo torej odprli, kot se spodobi.

Več fotografij: http://www.panoramio.com/user/1671432/tags/Muhekova%20regata

Rakov Škocjan

Izhodišče: dom ali hotel v Rakovem Škocjanu

Čas hoje: 3-4 ure

V soboto smo se udeleženci Madeire zbrali na kratkem izletu po Rakovem Škocjanu. Imeli smo dobro vodičko, ki nas je popeljala po poteh Rakovega Škocjana ter nam razlagala zgodovino tega kraja ter nas vodila od Malega naravnega mostu do Velikega naravnega mostu in še vse po vseh potkah naokrog in še malo v vhode jam. Ko opazujem vode , sem vselej začudena nad silo in množino vode, ki pridrvi v požiralnike ali ven iz njih. Hodili smo tudi mimo idilično zelenih livad z malimi jezerci, pokukali v jame, kjer voda izginja v požiralnike. Če sem si prav zapomnila , v teh jamah priteče iz zunajnega sveta reka Unica, ki se v sklopu teh jam in Planinski jami združi s Pivko. Ta priteče na plano zopet  na Planinskem polju kot Pivka in nato na koncu Planinskega polja zopet ponikne v podzemni svet in končno  priteče na površje kot Ljubljanica v Močilniku.

Na koncu smo se okrepčali v restavraciji in zopet obujali spomine na naše potovanje po Madeiri.

Tošč in Polhograjska Grmada

Izhodišče: Mačkov graben nad Polhovim Gradcem
Čas hoje: 2h navzgor ter 1.30 ure navzdol čez Setnico

Polhograjsko Grmado in Tošč sva vključila v nedeljsko popoldne. Vremenska napoved nama ni zvenela naklonjeno, a sva kljub temu vzela pod pod noge - malo pospešeno, da se vrneva preden grozeči oblaki izlijejo svoj tovor na naju... Avto sva pustila v spodnjem delu Mačkovega grabna, ter nato med naglim vzpenjanjem opazovala lične hišice ob poti ter uživala ob šumenju slapov, ki se prelivajo čez lične jezove. Cesta je kmalu izgubila asfaltno prevleko in pot sva nadaljevala po kolovozu s katerim sva prispela na razgledno travnato senožet, kjer so edino malo ravnico v celoti zasedle zgradbe kmetije Jelovčnik. Steza od tam vodi v gozd, malo po ravnem, malo navzgor; za studencem pa kar strmo navkreber in že sva bila pred turistično kmetijo Gonte. Kažipot naju je najprej zvabil na Tošč, le 35 minut hoje je obljubil do vrha Tošča(1021 m). Po lepi grebenski poti, občasno zelo razgledni, sva prispela na vrh. Zaradi meglic v daljavi, je pogled segal le do bližnjih dolin in hribov. Nato spust nazaj, malo sva posedela na klopci in uživala v pogledu na Grmado in številne hribčke s cerkvicami ter dolino pod seboj. Zelo hitro sva bila zopet pred turistično kmetijo Gonte, kjer sva se okrepčala, nato pa na drugo stran navzgor na Grmado. Po kratkem spustu skozi gozd, se nato pot strmeje vzpne ob severnem delu Grmade. Tu je delček poti proti vrhu (brez potrebe) celo varovan z jeklenicami. Na razglednem vrhu Grmade(898 m) je postavljena ploščad za lažjo orientacijo. Vrh je res zelo razgleden in kar žal mi je bilo, da so nebo prekrivali težki oblaki in se ni videlo daleč. Videla sva sicer Stol v Karavankah in Kamniške Alpe in tudi to, da so se tam prav tako podili težki črni oblaki. Navzdol sva šla po drugi strani Grmade. Zanimivo mi je bilo, da je steza z vrha bila tako polna nekakšne mivke in drobnega kamenja. Kmalu sva prispela v gozd, občudovala visoke borovce ter nato še malo po gozdu in navzdol do vasi Setnice. Nadaljevala sva pot, se zaklepetala in kar sledila markacijam za Polhov gradec. Rezultat tega je bil seveda ta, da sva v dolino prišla naravnost v mesto in zato je bilo treba iti nazaj do Mačkovega grabna in najinega avta kar po glavni asfaltni cesti. Zato pa sva si ogledala še Polhov Gradec in opazila veliko urejenih smerokazov, ki so obiskovalce planin vabili na pohod po različnih hribčkih.

Zopet sva si dan obogatila z lepim izletom v naravo. Prve dežne kaplje sva dočakala že pod varno streho avta na poti domov.

Boč in Lisca

Izhodišče za Boč: Lovski dom Boč pri vasi Pečica

Čas hoje: 2,30 h do vrha in 1.30 h navzdol

Izhodišče za Lisco: vas Polana

Za sončno soboto sva izbrala Boč in nato še Lisco kot dodatek za nadaljevanje sončnega popoldneva.

Iz Zg.Poljčan vodi označena pot na Boč vendar je bilo opaziti kar precej izletnikov, ki so se podali po tej poti zato sva nadaljevala vožnjo proti vasi Pečica in izbrala pot na Boč od Lovskega doma Boč pri vasi Pečica.

Pot je lepo speljana po bukovem gozdu malo navzgor malo navzdol po gozdi učni poti, mimo gričev z vzorno urejenimi vinogradi. Nato sva se začela strmo vzpenjati po pobočju Galke, z razgledne točke na pobočju Gallk pa občudovala dolino proti V. Proti vrhu se je pokazalo celo golo skalnato pobočje vrha Galk, ponekod prekrito s cvetočim pomladanskim resjem. Strma steza se je nenadoma prevesila v skoraj ravninsko in vse tako proti planinskemu domu pod Bočem. Pred domom je sedelo precej izletnikov. Med njimi sva presenečeno zagledala tudi skupino najbolj aktivnih članov domačega planinskega društva. Tega srečanja smo se oboji razveselili. Po krajšem klepetu sva se odpravila na vrh Boča in sicer po poti čez Balunjačo. Celo nekaj klinov in jeklenic je bilo napravljenih po tej poti, kar je nama predstavljalo novost, saj nisva bila tukaj že več kot dvajset let. Pokukala sva še v Špelcino jamo in nato v mrzlem vetru po vršnem grebenu Boča(978 m) do razglednega stolpa. Od doma pod Bočem do vrha sva potrebovala 35 minut. Z vrha stolpa so se lepo videle naše Alpe, čeprav malo v meglicah. Da bi lepo zaokrožila najino pot, sva se navzdol spustila po Senčni poti ter opazovala lep bukov gozd. Po obvezni malici in čajem pred domom sva se nato napotila po travniku nazaj navzdol ter seveda fotografirala še velikonočnice, ki so ravno letos bile v lepem cvetenju. Sonce je grelo vendar je aprilski močan veter le naredil svoje tako, da sva hitro stopala navzdol in po dobri uri hoje sva bila zopet pri avtu.

Sončno popoldne se je nadaljevalo zato sva se tudi midva peljala še malo naprej proti Šmarju pri Jelšah.In še dalje po čudovitih dolinah in skritih grapah do Jurkloštra. Avto naju je vozil do vasi Polana, kjer so bile že markacije za Lisco. Ker sva imela v današnjem dnevu že en vrh za seboj, sva se odpeljala še malo od vasi Polana ter našla markacijo, ki prečka cesto ter se nato napotila peš proti vrhu Lisce(948 m). Za spremembo od Boča je vrh Lisce travnat in v letošnjem aprilu so skupaj rastli zvončki, trobentice , teloh, tevje. Prav zanimivo je biti na dveh vrhovih v istem popoldnevu, vsak malo drugačen in zato vsak po svoje lep.Na vrhu Lisce pa zopet prekrasen razgled na savsko dolino in reko Savo ter njene okljuke. Res čudovit razgled in prekrasni občutki, ko tako gledaš dolino pod seboj. V zavetrju koče sva se grela na klopci s poznopopoldanskimi sončnimi žarki in nama kar ni in ni dišal povratek v dolino. Ampak enkrat se mora in tako sva zopet odšla navzdol. Po dolgih letih sva spet bila na Lisci in ob prekrasnem razgledu navzdol sva rekla , da bo treba gor priti le malo pogosteje...