Breginjski Stol (ali Kobariški Stol)

Izhodišče: vasica Breginj

Čas hoje : 3h navzgor do vrha  in 4ure sestopanja po grebenu in v Staro Selo.

Naše domača planinska sekcija je organizirala prekrasen izlet na  Breginjski Stol ali Kobariški Stol mu tudi pravijo, čeprav leži nad obmejno vasjo Breginj,  ne nad Kobaridom. A nam je vseeno, kako se imenuje in nam ni mar za krajevne zdrahe okrog imena - važno je, da smo zopet v enem lepem kotičku Slovenije.

Vodič nam je prizadevno razlagal zgodovino krajev ob Soči, ter nam kazal s soncem obsijane vrhove, ki so bili v našem vidnem obsegu (Matajur, Mijo, Krn ...)  tako, da nam je vožnja ob bistri , zeleni Soči hitro minila.

Iz vasice Breginj smo opazovali visok Breginjski Stol (1670 m). Vrh se nahaja v najdaljšem 35 km dolgem grebenu v Julijskih alpah. Naš vzpon smo pričeli izpred cerkve v Breginju po položni cesti. S ceste se je kmalu odcepila pot za Muzec, naša pot pa se je pričela skozi bukov gozd strmeje dvigati proti cerkvici Svete Marjete.

 Kmalu smo iz gozda prišli na razgledna travnata pobočja, kjer smo občudovali prelep pogled v breginjski kot ter vrhove, ki ga obdajajo. Pot je bila precej strma toda speljana po lepih ključih in v pogledu nazaj smo opazovali naš greben po katerem smo se vzpenjali.

Na vrhu grebena so nas pozdravile zaplate snega in megla, ki nas je tokrat prehitela, a nam vseeno ni uspela v popolnosti zakriti prekrasnega pogleda na kaninsko pogorje.

Razgledi  so se nam vsekozi zapirali in odpirali in ta ples meglic je našo pot naredil šem bolj skrivnostno.

Ko smo prilezli do vrha, je bil ta popolnoma v megli, tako da smo oddajnik, ki je postavljen gori, videli šele, ko smo skoraj trčili obenj.

A megle so še vedno prihajale  in odhajale in razgledi so bili še vedno redki kot dobitki pri nacionalni loteriji, zato pa toliko bolj sladki.

Nato je sledil spust po grebenu v Staro Selo.  Po poti smo lahko neprestano opazovali ali breginjsko dolino  na eni  ali soško na drugi strani ter kopico zasneženih gora, ki jim kljub skupnemu trudu za večino nismo vedeli imen, saj v teh krajih nismo kaj prida doma, ker so nam Štajercem pač odročni.

Vedno pa smo prepoznali smaragdno zeleno Sočo,  pod seboj, ki je nedvomno lepša od naše domače Savinje ob kateri si mnogi poleti hladimo vroče dneve.

Pot v dolino je speljana precej položno in vodi mimo travnikov, ki so v teh dneh polni žefranov in nunk.  Tole pa je avrikelj, ki smo ga poslikali, ko je ob poti s strme skale opazoval karavano, ki se je leno premikala mimo.

Dan je prijetno minil in na avtobusu, ki nas je vozil proti domu, misel ni mogla preskočiti želje, da je treba ta del Slovenije kmalu spet obiskati; idej kdaj in kako nama seveda še ne manjka!